29. decembra 2020 ob 12.20 po lokalnem času je osrednjo Hrvaško v bližini mesta Petrinja prizadel potres z magnitudo 6,4 po Richterjevi lestvici. Po besedah Darinka Dumbovića, župana Petrinje, je potres uničil po grobih ocenah polovico mesta, umrlo je sedem ljudi, ranjenih pa je bilo še 36. Ker so si misijonarji in prostovoljci Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki živijo na tem področju, s pomočjo pri naravnih nesrečah že pridobili izkušnje, so se hitro zbrali in ponudili pomoč.
V dneh po potresu so prebivalci močno trpeli zaradi uničenja skoraj 4000 domov, zaprtja šol in zasneženega zimskega vremena. Nujno so potrebovali zaloge hrane, vode in goriva za ogrevanje. Prosili so za te stvari, pa tudi za zabojnike in prikolice, ki bi jih uporabili za začasna bivališča. Na srečo je bilo tem povpraševanjem kmalu ugodeno.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je takoj, ko je izvedela za potres, Hrvaški in drugim okoliškim državam darovala večje količine hrane, vode, oblačil in opreme ter nudila logistično pomoč pri razdeljevanju teh stvari.
Cerkev oziroma misijonarska pisarna ima v Zagrebu, kjer so potres čutili najmočneje, dvanajst misijonarjev. Ker je pisarna sorazmerno blizu, je Cerkev lahko nemudoma navezala stik z vodjem hrvaškega Rdečega križa (HCK – Hrvatski Crveni Križ) in ponudila pomoč.
Cerkveni prostovoljci so bili hitro poslani v območno združenje Rdečega križa v Sisak, mesto, ki se nahaja na obrobju območja, ki ga je prizadel potres. Prostovoljci in misijonarji so pod vodstvom Sanje Tomašinec, direktorice krajevnega HCK, poprijeli za delo.
»To je bilo za nas zelo težko obdobje,« je dejala. »Na stotine prostovoljcev je prišlo z vseh koncev Hrvaške in nekega dne so se pojavili mladi misijonarji in se obrnili name z željo, da bi pomagali. Tistikrat smo bili precej izgubljeni v vsem, kar se je dogajalo, in dala sem jim [nalogo], da pomagajo pri zbiranju prejete pomoči in razdeljevanju pomoči tistim, ki so utrpeli škodo ali izgubo. Uredila sem, da so jih predstavili mladim prostovoljcem iz našega Siska in jih spodbudila k sodelovanju.«
Do 2. januarja, samo štiri dni po prvem potresu, so misijonarji pakirali škatle, polne najnujnejših potrebščin, in jih z misijonarskim kombijem dostavljali na prizadeta področja.
Naslednji teden so bili misijonarji, še vedno pod vodstvom Sanje Tomašinec, poslani v območni center HCK v Petrinjo, mesto najbližje epicentru.
Ko sta misijonarja, predstavnika organizacije Latter-day Saint Charities v Sarajevu v Bosni, slišala za potres, sta želela ugotoviti, kakšne so potrebe, in pomagati. Stopila sta v stik z enim svojih zanesljivih partnerjev – Croatia Baptist Aid (CBAid) – ki je hotel zagotoviti hrano, a ni imel dovolj sredstev.
CBAid je organizacijo Latter-day Saint Charities zaprosil za pomoč pri zbiranju in razdeljevanju hrane za 400 družin, ki so ostale brez strehe nad glavo oziroma so bile drugače prizadete. Paketi s hrano so vsebovali oreščke, suho sadje, fižol, krekerje, opečenec, čokoladni namaz, meso v pločevinki, tuno v pločevinki, juhe, testenine, mleko, sol, sladkor, riž in olje. Organizacija Latter-day Saint Charities je priskrbela denarna sredstva, organizacija CBAid pa je poskrbela za nabavo, pakiranje in razdelitev izdelkov.
Še 42 rednih misijonarjev je bilo na poti na misijon v Nemčijo in na Slovaško začasno poslanih v karanteno v Zagreb. Po končani obvezni sedemdnevni karanteni so imeli približno teden dni časa pred poletom, kar jim je omogočilo, da so organizaciji CBAid pomagali pri pakiranju in razdeljevanju hrane.
Misijonarji, ki služijo v raznih mestih na Hrvaškem, so kakšnih šest ur na dan, štiri dni na teden pomagali v distribucijskem središču HCK. Ti misijonarji so se pri nudenju pomoči izmenjavali. Naenkrat jih je sodelovalo štiri do šest. V mesecih po potresu je skupaj pomagalo več kot šestdeset misijonarjev.
Ko so Tomašinčevo prosili, naj opiše delo z mladimi misijonarji, je rekla: »Mladi misijonarji, kakor tudi drugi mladi prostovoljci, so name pustili velik vtis.« [...] Bili so zelo uglajeni in izobraženi. Sporazumevali so se v odlični hrvaščini, kar vemo, da ni tako lahko. Mladi misijonarji so se izkazali za zelo marljive, zanesljive, komunikativne in so nas navdali z močjo, sodelovanjem in radostjo v najtežjih trenutkih, skozi katere smo se prebijali. Bili smo zelo srečni, da so prišli k nam z drugega konca sveta v majhno uničeno mesto, ki ga ni niti na zemljevidu.«