27. OKTOBRA 2015
SLOVENIJA - Če sem v zadnjih nekaj letih kaj izvedel o Sloveniji, je bilo to, da veliko ljudi - če ne kar večina - nikoli še ni slišala za to majhno, vendar lepo evropsko državo. Slovenija, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovaško, je s svojima dvema milijonoma prebivalcev izven jugovzhodne Evrope neznana.
Zame pa Slovenija nikdar ni bila nekaj neznanega.
V nasprotju skoraj z vsakim, ki sem ga poznal, sem za Slovenijo vedel, odkar pomnim. Materini predniki izvirajo predvsem iz Slovenije in odraščal sem z majčkami iz Ljubljane, s prizadevanji, da bi pripravil tradicionalno slovensko hrano in se učil izgovoriti družinsko ime Cvetko. To preprosto zanimanje za družinske korenine se je sčasoma razvilo v hrepenenje, da bi bolje spoznal svoje tamkajšnje korenine. S to željo, da bi izvedel več, sem si zadal zastrašujočo nalogo, da bom raziskal svojo slovensko zgodovino, vendar pri tem nisem bil kaj prida uspešen. Naposled sem se znašel v cerkveni knjižnici za družinsko zgodovino v Salt Lake Cityju v Utahu, toda celo tam smo mi rekli, da družinskih dokumentov verjetno ne bom našel, če se dejansko ne bom podal na pot v Slovenijo. Počutil sem se poraženega - kdaj v življenju bom sploh imel priložnost oditi na pol poti okrog sveta v Slovenijo? Kljub temu sem vedel, da Gospod želi, da poiščem svoje prednike, in tako sem se oklenil obljube, da bo, če bom vanj zaupal, uravnaval moje steze.
Le nekaj kratkih tednov kasneje je zame napočil čas, da sem odprl pismo z vpoklicem na misijon. To je bil trenutek, ki sem ga že dolgo pričakoval, in z družino smo se zbrali ob templju San Diego, da bi bili vsi deležni tega posebnega trenutka. Počasi sem prebral pismo in ko so moje oči prišle do stavka, ki je navajal, da bom služil v Sloveniji, sem komajda lahko obvladal svojo radost. Vedno sem vedel, da mi bo Gospod pomagal najti družino, vendar si nisem nikdar predstavljal, da bo tako dobesedno »uravnaval [moje] steze«!
Od tistega trenutka je minilo že več kot leto in čudeži, ki sem jih videl v tem času, so neverjetni. Kmalu po prihodu v Slovenijo mi je uspelo vzpostaviti stik s tamkajšnjimi živimi sorodniki in odtlej sem srečal že skoraj ducat »bratrancev in sestričen«. Ko sem se srečeval z družino in z njimi preživljal čas, nisem niti vedel, da je bila lepa izkušnja in takšna, ki mi je okrepila pričevanje, da je narava družin za nebeškega Očeta sveta. Ta druženja so me prav tako pripeljala do tega, a sem našel sorodnike, ki so umrli. Ko sem nedavno obiskal svojo družino, sem čas lahko namenil raziskovanju družinskega drevesa in dobil digitalno kopijo vseh dokumentov, ki so bili zbrani z leti. Ti dokumenti vsebujejo podatke o skoraj 12.000 mojih slovenskih prednikih.
Pred enim letom si nikdar ne bi mogel predstavljati blagoslovov, ki sem jih videl v tem kratkem času - priložnosti, da bi se vrnil živet v Slovenijo, sklenil sem poznanstvo z na ducate družinskimi člani pol poti okrog sveta in zbral rodoslovne podatke za skoraj 12.000 prednikov. Toda kakor navaja Stara zaveza: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srce, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.« (Prg 3:5-6) Če zaupamo v Gospoda, bo uravnaval naše steze tako, da si komajda lahko predstavljamo. To sem videl v svojem življenju in komaj čakam, kam me bo ta pot vodila v prihodnje.