Pridobivanje in izboljšanje dobrih duhovnih navad za večino ljudi ni enostavno niti samodejno. Pot do duhovnega razvoja je običajno neenakomerna in težka.
Ko sem se pripravljal na služenje rednega misijona, sem šel k svojemu predsedniku veje in ga vprašal, kaj moram narediti, da bom služil častno. Dal mi je seznam, ki je vseboval preučevanje svetih spisov, duhovno in telesno pripravljenost in celo kuharske veščine. Ko sem se rade volje na vse možne načine začel pripravljati, da bom ‘čudovit misijonar’, sem opazil, da so bile nekatere stvari lažje kot druge, nekatere pa so bile precej težke. Kljub vsemu sem dal vse od sebe, da bi postal to, kar je od mene pričakoval Gospod, celo ob izzivih, s katerimi sem se takrat soočal.
Priprava ni bila enostavna, vendar je resnično prinesla blagoslove, ki jih še danes uživam. Ko sem upošteval nasvete svojih voditeljev, čeprav včasih težko, so mi njihova navodila pomagala, da sem postal misijonar, kakršen je Gospod želel, da sem, in sčasoma je to postalo del mojega življenja in moje duhovne biti.
Tudi ko si prizadevamo doseči opazne rezultate na kateremkoli področju, na katerem se želimo izboljšati, včasih stežka upoštevamo navodila, se držimo strogih pravil ali preprosto ostanemo osredotočeni. Na primer, če želimo ohraniti telo zdravo in močno, se moramo pogosto gibati in telo redno oskrbovati s hrano in vodo. Če tega ne bomo delali, bomo oslabeli in zboleli in, če ne bomo previdni, celo umrli.
Ista načela veljajo za naše duhovno telo, ki ga moramo nenehno hraniti, da bi ostalo zdravo in čilo. Duhovni program mora vključevati dobre navade, ki bodo hranile duha, prav tako pa se moramo izogibati navadam, ki bodo duhu škodile.
Duhovni program mora vključevati redno duhovno vadbo, denimo vsakodnevno molitev in preučevanje svetih spisov, služenje, pa tudi tedensko duhovno hrano, ki jo dobimo, ko vzamemo zakrament, se udeležujemo cerkvenih sestankov in se postimo vsak mesec. Redno obnavljamo svojo tempeljsko dovolilnico, da poskrbimo, da so vsi duhovni elementi zagotovljeni v uravnoteženi meri, da se duhovno telo ustrezno hrani. Občasno se bomo morda morali postiti in moliti za pomoč, da bomo svojega duha lahko nahranili z dodatno močjo in energijo, da se bomo lahko soočili s konkretnimi izzivi.
Ko se spomnim svoje misijonarske izkušnje in kako težko se je bilo pripraviti, a hkrati, kako radostno je bilo, pomislim na Mozijeve sinove, ki so razumeli, kako pomembno je, da duha hranijo z veliko dodatne energije, pridobljene z duhovnimi navadami.
»[B]ili so možje jasne presoje in marljivo so raziskovali svete spise, da bi poznali Božjo besedo. To pa ni vse; veliko so se predajali molitvi in postu, zato so imeli duha preroštva in duha razodetja, in ko so poučevali, so poučevali z Božjo močjo in polnomočjem.« [1]
Dnevna duhovna vadba je prav tako potrebna za ohranjanje pričevanja in zagotavljanje, da bo gotovost prevladala nad dvomom, kajti tega, kar imamo danes, pri pričevanju, jutri ne bo več, če ne bomo storili nekaj, da ga ohranimo. Prav kakor s telesnim razgibavanjem okrepimo in povečamo mišice, potrebujemo dosledne dnevne duhovne rutine, če želimo, da bo naše pričevanje močno in trajno.
Naravni človek vselej teži k temu, da pričakuje več od Gospoda in manj od sebe. Ko razvijamo močnejše duhovne navade in doživljamo močno spremembo srca, tako da svojega duha pogosto, redno in ustrezno hranimo, te duhovne navade postanejo sestavni del nas samih in pričenjamo pričakovati vse več od sebe in vse manj od Gospoda.
Marljivo si prizadevajmo pripraviti, uriti in hraniti svojega duha, prav kakor to počnemo s svojim telesom, tako da razvijamo dobre duhovne navade in se izogibamo uničujočim navadam sveta. Na začetku bo morda boleče in težko, a se bo zagotovo splačalo, ko bomo uživali v blagoslovih tega duhovnega postopka rasti in blagostanja.