Z žalostjo sporočamo, da je umrl predsednik M. Russell Ballard, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Po nedavni krajši hospitalizaciji se je vrnil domov, kjer je opravljal dolžnosti po svojih močeh, preden je 12. novembra 2023 ob približno 23.15 umrl v krogu svojih najdražjih. Star je bil 95 let.
Predsednik Ballard je postal apostol 6. oktobra 1985. Za vršilca dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov je bil razglašen 16. januarja 2018. Prav kakor apostoli v času Nove zaveze so tudi današnji apostoli poklicani za posebne priče Jezusa Kristusa. Predsednik Ballard je bil eden od petnajstih mož, ki nadzorujejo rast in razvoj globalne Cerkve, ki ima zdaj več kot sedemnajst milijonov članov.
»Predsednik Ballard ni bil nikoli neodločen,« je rekel predsednik Cerkve Russell M. Nelson. »Natančno je vedel, kaj je Gospod učil in kako je to moč uporabiti v osebnem življenju in kako prinese radost in srečo.
»Tesno sva sodelovala in vselej sem imel rad njegov topli pristop,« je dejal predsednik Dallin H. Oaks iz Prvega predsedstva, ki je več kot tri desetletja sedel poleg predsednika Ballarda v zboru dvanajstih apostolov. »Bil je človek, ki si mu zaupal. In bil je človek, ki vam je zaupal.«
Predsednik Ballard ima sedem otrok, triinštirideset vnukov, sto pet pravnukov in enega prapravnuka.
Podrobnosti o pogrebu še niso znane.
Razvijanje delovne etike zgodaj v življenju
Melvin Russell Ballard se je rodil 8. oktobra 1928 v Salt Lake Cityju v Utahu Melvinu R. in Geraldine Smith Ballard. Delovno etiko je razvil že zgodaj v življenju – v prodajalni avtomobilov. Njegov oče je ustanovil podjetje Ballard Motor Company in mladi Russell, edini fant v družini štirih otrok, je delal v vsakem oddelku podjetja, vključno s tem, da je kot najstnik vozil avtomobile po parkirišču z rabljenimi avtomobili.
Te izkušnje so predsedniku Ballardu predstavljale delovni vzorec, ki mu je dobro služil na vseh življenjskih področjih. »Od očeta sem se naučil, da ko nekaj začneš, to tudi končaš,« je rekel. »Nenazadnje se izide v vaše zadovoljstvo, da bodisi zmagate in to postane dobičkonosno, ali pa ugotovite, da se ne bo obneslo, in se od tega odmaknete, vendar nikoli ne odidete, sprašujoč se, ali ste pripravljeni pri tem vztrajati.«
Takšen odnos vztrajanja mu je v življenju prišel prav – tudi v dnevih, ki jih je preživljal na Univerzi Utah, v njegovem poklicnem življenju v avtomobilski, nepremičninski in naložbeni industriji in pri njegovih različnih cerkvenih zadolžitvah.
»Njegove poslovne izkušnje so mu dobro služile pri postavljanju prodornih vprašanj, ki jih je treba postaviti, ko predlagate program ali ko vprašate: ‘Ali vire uporabljamo učinkovito?’« je rekel predsednik Oaks.
Cerkveni voditelj, ki mu je po žilah tekla kri prerokov
Predsednik Ballard je imel v svoji pisarni doprsne kipe treh znanih voditeljev Cerkve: ustanovitelja Josepha Smitha, njegovega brata Hyruma (prapradedka predsednika Ballarda), pa tudi Hyrumovega sina predsednika Josepha F. Smitha, ki je bil šesti predsednik Cerkve. Njihova dediščina krščanskih Božjih učencev, ki seveda vključuje tudi mučeniško smrt Josepha in Hyruma leta 1844, je predsednika Ballarda motivirala do konca njegovih dni.
»Ko sem spoznal, kdo so bili oni in kdo sem jaz, je bilo neverjetno,« je rekel predsednik Ballard leta 2019. »Nenehno se zavedam, da imam dolžnost že zaradi samega dejstva, da smo povezani. Ves čas jih slišim govoriti: ‘Sprijazni se; naredi nekaj koristnega. Zgani se, fant; ne sedi križem rok.’ Bili so uresničevalci. Morali so biti uresničevalci.«
Želel je, da bi vsi sveti iz poslednjih dni, tudi njegovi otroci, poglobljeno razmišljali o tistih zgodnjih voditeljih Cerkve, ki so živeli po veri. Sinu Craigu, takrat devetnajstletnemu misijonarju, je rekel: »Pomni, po tvojih žilah teče kri prerokov.«
»Brez pritiska, torej,« se razmišljanja spomni Craig. »[Moj oče] je [te doprsne kipe] gledal vsak dan v svoji pisarni /…/ in mislim, da je čutil, da mora dati vse od sebe. To je vsadil v vse nas.«
Predsednik Nelson je rekel, da so se spreobrnitev, predanost in posvetitev »pretakale v krvi [predsednika Ballarda]. Si lahko predstavljate – imeli smo privilegij sedeti poleg moža, ki je prapravnuk Hyruma Smitha. Joseph Smith pa je njegov praprastric. Vsak dan čutim hvaležnost za privilegij, da sem se lahko družil z neposrednim potomcem teh spoštovanih in cenjenih voditeljev. Bil je enako načelen, kot so bili oni.«
V svojem zadnjem generalnokonferenčnem govoru, ki ga je imel 1. oktobra 2023, je govoril o preroku Josephu Smithu in o njegovi osrednji vlogi pri obnovi evangelija Jezusa Kristusa in o blagoslovih tega.
Duhovniško služenje predsednika Ballarda je vključevalo čas, ki ga je preživel kot mlad misijonar v Angliji, kot škof, predsednik kanadskega misijona v Torontu, član predsedstva sedemdeseterih in več kot tri desetletja kot apostol.
»Tega ne bi delal za denar,« je dejal predsednik Ballard. »Ne bi me mogli najeti, da bi to, kar so me prosili, naj delam kot član zbora dvanajsterih, delal za denar. Toda za Gospoda je to največji privilegij, ki ga človek lahko kdaj dobi. Smo priče dejanskosti življenja in delovanja Gospoda Jezusa Kristusa.«
Predsednik Ballard je to odgovornost vzel resno, bodisi kot bivši predsednik cerkvenega misijonarskega svèta (ki je vključevalo delo za razvoj vodiča »Pridigajte moj evangelij« z navodili za vse misijonarje) tedaj z več kot 50 tisoč misijonarji pod svojim okriljem ali kot oče petih hčera in dveh sinov.
Posebna priča, poseben oče
Predsednik Ballard je rekel, da je nekaj najboljših izkušenj pridobil s tem, ko je otroke učil o evangeliju Jezusa Kristusa. »Naučite se ujeti učne trenutke in, če ste budni in pozorni, ti trenutki pridejo in ko so tam, je sramota za vsakega očeta, da zamudi priložnost, da bi svoje otroke poučil o nekem načelu.«
Eden teh trenutkov je napočil proti koncu osemdesetih, potem ko je predsednik Ballard postal apostol. Craig, njegov najmlajši sin, prizna, da je bil »malce zagrenjen«, ker je bil oče zaradi zadolžitev pogosto odsoten od doma. Ni bilo lahko deliti človeka, ki ga je klical »oče«, s svetimi iz poslednjih dni po svetu. »Ko sem bil mlad, tega nisem razumel,« je rekel Craig. Na srečo je predsednik Ballard zaznal to napačno razumevanje. Ker je predsednik Ballard prepoznal učno priložnost, je Craiga vzel s sabo na cerkveno zadolžitev na Tongo in Samoo.
»Ko sva stopila iz letala, sem se prvič zavedel, kako nanj gledajo drugi,« je dejal Craig. »Številni so hodili dva dneva, da bi prišli in samo za hip videli apostola. Tedaj je to, da tega posameznika osebno poznam, breme spremenilo v blagoslov.«
Craig je rekel, da je bilo to odraz daru predsednika Ballarda, da ljudem ne le govori nekaj, ampak jih tudi uči.
»Ni samo rekel: ‘No, sprijazni se s tem.’ Vedel je, da moram razumeti in da moram tudi sam podpreti njegov poklic,« je rekel Craig. »To je bila zame velika učna izkušnja in to je storil večkrat na edinstvene načine. Ni bil le posebna priča – bil je poseben oče.«
Še ena učna priložnost je nastopila, ko se je osnovnošolka Tammy s prijateljicami igrala v avtu, ki se je nekako premaknilo vzvratno in podrlo vrata. Tammy je rekla, da se je prestrašila, ko je izvedela, da je avto, za katerega je mislila, da je očetov, v resnici pripadal nekomu drugemu. Ko se je predsednik Ballard vrnil domov in videl izraz na hčerinem obrazu, je vedel, da ima njeno popolno pozornost. Rekel je: »Učil sem jo, da je zdaleč dragocenejša od kadilaka, ki ga je razbila, in da je to, kar se ji je v življenju zgodilo in kako dragocena je zame, veliko bolj pomembno. Avto lahko popravimo, a če bi v življenju naredila kaj narobe, bi bilo to veliko težje popraviti.«
»Spominjali se ga bomo kot čudovitega moža in izjemnega očeta,« je rekel predsednik Nelson. »To je bila njegova največja prioriteta. Čeprav je veliko, veliko stvari zahtevalo njegov čas, nam je bil glede tega dober zgled. Njegova družina je bila vselej na prvem mestu.«
Otroci predsednika Ballarda so se z leti začeli zanašati na njegovo duhovno moč. Njegova pokojna žena Barbara je rekla: »Ko smo bili v Kanadi na najinem misijonu, je najin fantek ravno začel hoditi v vrtec in ni nikogar poznal. Bil je prestrašen. Moj mož ga je odpeljal v pisarno, z njim pokleknil in molil, da mu bo nebeški Oče pomagal najti prijatelje. Za to sta skupaj molila več dni zapored. Več najinim otrokom je tako pomagal, ko so imeli posebne potrebe.«
Ballardovi niso le redno skupaj molili, ampak so se tudi skupaj igrali na pustolovskih družinskih počitnicah. Predsednik Ballard se je spominjal potovanja v Kalifornijo z enim prvih avtodomov, ki so prišli s tekočega traku. »Odpeljal sem jih v kitajsko četrt in vsi v San Franciscu so gledali to veliko stvar, s prstom kazali nanjo in se smejali,« je rekel. »Nisem našel parkirnega prostora, zato sem vse spustil ven v kitajski četrti in še naprej vozil po tistih hribih v San Franciscu in jih nazadnje spet vse pobral.«
Poroka z »angelsko« Barbaro
Predsednik Ballard ni mogel govoriti o svoji družini, ne da bi hvalil Barbaro. »Je pravi angel. Zelo težko je živeti z nekom, ki je skoraj popoln,« je rekel. Spoznala sta se na prireditvi »Hello Day Dance« na Univerzi Utah. »Ni bila samo lepa, ampak je imela iskrivo osebnost. Od vsega začetka sem vedel, da se želim poročiti z njo, vendar ona ni čutila enako. Malce težko jo je bilo prepričati. Šalil sem se z njo, da je bilo to, da sem jo prepričal, naj se poroči z mano, najboljša kupčija, ki sem jo kdaj sklenil.«
Predsednik Ballard je Barbaro hvalil kot čudovito mater, ki je s svojim umirjenim pristopom napravila življenje doma bolj podobno nebeškemu. »Če bi vseh najinih sedem otrok pripeljali sem in jih vprašali, ali so kdaj slišali, da je njihova mama dvignila glas med stenami našega doma, bi bil odgovor ne; tega ni nikoli storila. S svojim značajem je bila sposobna prebroditi krizo na zelo miren in tih način. Je prijazna, ljubeča, skrbna, pozorna in otroci jo obožujejo. Nihče na svetu se ne more meriti s tem, kar najini otroci čutijo do svoje matere.
Njuna drugorojenka Holly pritrjuje. Rekla je, da sta starša s svojo ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem življenjsko oblikovala njeno vedenje in vedenje njenih sorojencev.
»Čutili smo, da je najboljši kraj, kjer smo lahko, da pridemo domov in smo tam v okolju, kjer so naši starši dobri drug z drugim,« je rekla. »Naučila sem se, da je treba z vsemi ravnati spoštljivo. In to sta zelo dobro počela z nami otroki.«
Predsednik Oaks, ki je bil v zbor dvanajstih apostolov poklican eno leto pred predsednikom Ballardom, je rekel, da je »zelo občudoval, kako je predsednik Ballard ravnal s svojo večno družabnico Barbaro. V njeni visoki starosti in v svoji visoki starosti je bil preprosto zgleden mož. Tako pozoren. In tako nežen.«
Barbara je umrla 1. oktobra 2018 v 86. letu starosti. Z nekaterimi zdravstvenimi težavami, tudi Alzheimerjevo boleznijo, se je dolgo borila z značilno milino in občutkom za humor.
»Kako hvaležen sem, da vem, kje je moja ljuba Barbara in da bova ponovno skupaj z najino družino za vso večnost,« je predsednik Ballard rekel na generalni konferenci pet dni po Barbarini smrti.
Delovanje ena na ena
Predsednik Ballard je svojo nežnočutnost do svoje družine razširil na posameznike, ki jih je učil z govorniškega odra. V govoru na cerkveni generalni konferenci aprila 1980 je svete iz poslednjih dni pozval, naj mu pošljejo imena ljudi v stiski. Obljubil je, da bo tem ljudem napisal spodbudno pismo. Na stotine pisem je prispelo z vsega sveta. Predsednik Ballard je nazadnje napisal več kot šesto spodbudnih pisem ljudem, ki so potrebovali duhovno pomoč. Neki prejemnik je zapisal: »Čutim, da je vaše pismo resnični začetek te fantastične spremembe v mojem življenju, in se vam iz vsega srca zahvaljujem.«
»Morali bi navezati stik z enim,« je rekel predsednik Ballard. »Morali bi se ozirati na vse možne strani, da bi pomagali drug drugemu na tej poti skozi življenje. Mislim, da so ljudje globoko v sebi v osnovi dobri, in mislim, da želijo vedeti, kaj je resnica, vendar ne vedo, kje naj jo najdejo. Sprašujejo: ‘Kdo sem? Od kod sem prišel? Zakaj sem tukaj? Kam grem? Kam vse to vodi? Kam me to pelje?’«
Predsednik Ballard je prijel za pero, da bi na ta vprašanja odgovoril v knjigi »Our Search for Happiness« (1993), ki je druge pomagala učiti o Cerkvi in njihovem namenu v življenju. Predsednik Ballard je bil med drugim tudi avtor dela »Counseling with Our Councils« (1997), ki so ga uporabili številni lokalni voditelji v Cerkvi.
Predsednik Ballard se je skozi vse izkušnje kot mož, oče in apostol po navdih in gotovost v vsem oziral k Jezusu Kristusu. Pravzaprav je v žepku suknjiča pogosto nosil sličico Odrešenika za spodbudo v težkih dneh.
»Ko je izgubljal pogum, jo je [sliko Jezusa Kristusa] potegnil iz žepa, jo pogledal in pomislil: ‘Zmorem. Zanj lahko storim vse,’« je rekla Holly.
Predsednik Ballard je spoznal, da je evangelij Jezusa Kristusa sidro v svetu spreminjajočih se vrednot. »Trdno sem prepričan, da bodo tisti, ki so zares zasidrani v svoji veri v obnovo evangelija Jezusa Kristusa in poslanstvo preroka Josepha in v razodetja, ki jih je preko njega prejela Cerkev, ki potrjujejo in razglašajo, da je Jezusa Kristus Božji Sin in da je evangelij na zemlji, zmožni prestati vse, kar jim prinese življenje.«
