Razvijanje in izboljševanje dobrih duhovnih navad za večino ljudi ni niti enostavno niti samodejno. Pot duhovnega razvoja je običajno nestanovitna in težka.
Ko sem se pripravljal na služenje rednega misijona, sem predsednika veje vprašal, kaj moram narediti, da bom služil častno. Dal mi je seznam, na katerem je bilo preučevanje svetih spisov, duhovna in telesna pripravljenost in celo kuharske sposobnosti. Ko sem se začel z veseljem na vse načine pripravljati, da bom »velik misijonar«, sem opazil, da je nekatere stvari lažje narediti kot druge in nekatere so bile precej težke. Vseeno sem si po svojih najboljših močeh prizadeval postati to, kar je Gospod pričakoval od mene kljub izzivom, s katerimi sem se v tistem času soočal.
Priprava ni bila lahka, vendar so iz nje sledili resnični blagoslovi, ki jih še vedno uživam. Še vedno imam veliko prijetnih spominov na ljudi, ki sem jih srečal kot misijonar in na duhovne izkušnje, ki sem jih imel. Ko sem sledil nasvetom svojih voditeljev, kar je bilo včasih težko, so mi njihova navodila pomagala, da sem postal takšen misijonar, kot je hotel Gospod in čez čas so postala del mojega življenja in mojega duhovnega bitja.
Podobno, ko poskušamo doseči vidne rezultate na katerem koli področju, na katerem se hočemo izboljšati, včasih ni enostavno slediti navodilom, se trdno držati strogih pravil oziroma preprosto ostati osredotočen. Na primer, če hočemo, da bo naše snovno telo zdravo in močno, moramo pogosto telovaditi in mu v rednih razmikih priskrbeti hrano in vodo. Če tega ne bomo delali, bo to povzročilo šibkost ali bolezen, in če nismo pazljivi, celo smrt. Popolno ravnovesje ne vključuje samo tega, da delamo prave stvari, da ohranimo telo zdravo, temveč se moramo tudi izogibati škodljivim snovem in navadam, ki lahko našemu telesu škodijo.
Ista načela se nanašajo na naše duhovno telo, za katerega moramo nenehno skrbeti, da bo zdravo in polno energije. Duhovni režim mora vključevati dobre navade, ki bodo spodbujale duha, vendar se mora tudi izogibati navadam, ki bi duha poškodovale. V bistvu bo pomembno pogosto in v rednih razmikih poskrbeti za to, kar je potrebno, da zagotovimo stalno hranjenje.
Duhovni režim mora vključevati redno duhovno vadbo, kot je vsakodnevna molitev in preučevanje svetih spisov ter služenje, kot tudi tedensko duhovno hranjenje. Tako se hranimo, ko vzamemo zakrament, se udeležujemo cerkvenih sestankov in se enkrat mesečno postimo. Redno obnavljamo tempeljsko dovolilnico, da poskrbimo, da so vsi duhovni elementi v ravnovesju, da duhovnemu telesu zagotovimo, da je primerno prehranjeno. Včasih, ko se bomo soočili z določenimi izzivi, se bo potrebno postiti in moliti za pomoč, da bomo naši duši priskrbeli dodatno moč in energijo.
Ko se spominjam svoje misijonarske izkušnje in kako težko se je bilo pripraviti, vendar kako je bilo obenem radostno, se spomnim Mozijevih sinov, ki so razumeli, kako pomembno je bilo skrbeti za duha z obiljem dodatne energije pridobljene z duhovnimi navadami.
»Kajti bili so možje jasne presoje in marljivo so se bili poglabljali v svete spise, da bi poznali Božjo besedo. To pa ni vse; veliko so se bili predajali molitvi in postu; zato so imeli preroškega duha in duha razodetja in ko so poučevali, so poučevali z Božjo močjo in polnomočjem.« i
Vsakodnevna duhovna vadba je prav tako pomembna za vzdrževanje pričevanja in da poskrbi, da prepričanje nadomesti dvom, ker pričevanja, ki ga imamo danes, jutri ne bo, če ne naredimo nekaj, da ga obdržimo. Prav kakor z vadbo telesnih mišic povečamo njihovo moč in obseg, potrebujemo dosledne vsakodnevne duhovne rutine, da bi bilo naše pričevanje trdno in trajno.
Nagnjenje naravnega človeka je, da vedno pričakuje več od Gospoda in manj od sebe. Ko s pogostim, rednim in ustreznim hranjenjem duha razvijemo močnejše duhovne navade in v srcu izkusimo močno spremembo, te duhovne navade postanejo sestavni del nas in od sebe začenjamo pričakovati vse več, od Gospoda pa vse manj.
Da bi z razvijanjem dobrih duhovnih navad in izogibanjem uničujočim navadam sveta marljivo delali na pripravah, vadbi in skrbi za svojega duha, prav kot to delamo za svoje telo. Na začetku bo morda boleče in težko, vendar bo, ko bomo uživali blagoslove tega duhovnega razvoja rasti in blaginje, zagotovo tega vredno.