Pred številnimi leti je bil najin sin, ki je bil takrat star širi leta, daleč od doma udeležen v hudi avtomobilski nesreči. Po približno enem tednu so ga iz 320 kilometrov oddaljene bolnišnice premestili v našo lokalno bolnišnico. Ko sva prispela domov, nama je ljubeča in pozorna skrbna sestra skozi vrata porinila sporočilo s podrobnostmi, kdo bo najine druge štiri otroke pripeljal iz šole, kdo bo poskrbel za obroke in kdo za perilo. V naslednjih petih tednih, ko je sin še ostal v bolnišnici, je žena rodila najinega najmlajšega sina. Sin je bil na enem koncu bolnišnice, žena in novorojenček na drugem, skrbeti sem moral še za štiri otroke in opravljati redno službo, česar ne bi zmogel brez očitne pomoči, ki so nam jo nudili drugi člani oddelka. Kako hvaležni smo jim bili za nesebično služenje! Vemo, da je splošno vprašanje, ali lahko kako pomagamo, vedno izrečeno iskreno, a ta pozorna sestra je šla še dlje in predvidela naše potrebe in nam v skladu z njimi skrbno služila.
V Luku 4:18 Odrešenik bere Izaijeve prerokbe o lastnem prihodu in poslanstvu na zemlji. Takole piše: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost.« (Gl. Izaija 61:1.)
V današnji družbi jih je veliko, ki so strtih src, katerih družinski odnosi se krhajo, ali pa imajo druge izzive. Veliko jih je ujetih v odvisnosti, depresijo ali malodušje. Veliko je slepih, zlasti za miroljubne resnice evangelija Jezusa Kristusa. In veliko jih je pobitih zaradi življenjskih razočaranj.
V 3. Nefiju 18:32 beremo: »Vendar ga ne izženite iz vaših shodnic oziroma vaših krajev čaščenja, kajti takemu morate vztrajno služiti; kajti ne veste, ali se bo vrnil in pokesal in v srcu trdno odločen prišel k meni in ga bom ozdravil; in vi boste sredstvo, ki mu bo prineslo odrešitev.«
Ali si lahko zamislite kaj bolj razburljivega kot blagoslov, da sodelujete v partnerstvu z Odrešenikom, da zdravite bolezni ljudi okrog sebe in da ste orodje pri njihovi odrešitvi?
Pred časom sem šel obiskat sina, ki je študiral v Rexburgu v Idahu. Z njegovo ženo smo šli na večerjo v restavracijo, kjer ljudje stojijo v vrsti, da jim postrežejo. Bila je polna študentov, navdušenih nad tem, da bodo diplomirali in da bo semestra konec. Opazil sem dekle, ki je vstopila sama, in je bila videti nekoliko osamljena in preplašena zaradi hrupa in vsega, kar se je dogajalo okrog nje. Začutil sem, naj jo povabim, naj prisede k nam. Ko je dobila hrano, je šla mimo nas k svoji mizi. V tistem trenutku sem pomislil: ‘Oh, mislila bo, da sem čuden, če jo povabim, naj prisede,’ in sem pustil, da je priložnost minila. Spomnim se, da sem se naslednje jutro prebudil ob pol treh zjutraj z mislijo: ‘Kaj če je res potrebovala našo pomoč in prijateljstvo?’ Vstal sem iz postelje ter šel na kolena in molil, da bi ji pomagal nekdo drug, kjer ji meni ni uspelo. Tedaj sem se prav tako odločil, da bom poskusil, da nikoli več ne bom izpustil takšnega navdiha oziroma priložnosti, da bi nekoga duhovno dvignil.
Vsakega od nas prosim, naj ob vsaki priložnosti stopi do drugih, da bi jih ljubeče dvignil, okrepil in jim skrbno služil. S tem izpolnjujemo sveto zavezo, ki smo jo sklenili ob krstu, da bomo Božje priče, da bomo Božje roke pri zdravljenju ljudi v stiski.