Glede na kompleksnosti današnjega sveta se doseganje samostojnosti pogosto zdi kot strašljivo prizadevanje. Vendar je to, če gledamo z vidika vere, osvojljivi cilj. Priročnik General Handbook of Instructions samostojnost opredeli kot »sposobnost, zavezanost in prizadevanje, da poskrbimo za duhovno in življenjsko nujno potrebne stvari zase in za družino«.[i] Sveti spisi so bogat vir primerov, kako Božji otroci lahko dosežejo samostojnost. Pomislite na odisejado Lehijeve skupine skozi divjino. Lehi je pustil vse svoje bogastvo, da je sledil Gospodovi volji. Čeprav so Božje smernice – v obliki videnj, prikazovanj angelov in vodstva, ki ga je nudila liahona – omilile stiske, je bila divjina zagotovo še vedno strašen kraj in potovanje teh ljudi je bilo polno izzivov. Eden zlasti težkih dogodkov, zapisan v Mormonovi knjigi, je, ko Nefi po nesreči zlomi svoj jekleni lok in se v Lehijev tabor vrne brez hrane. Spričo takšne hude stiske so vsi člani Lehijeve skupine, vključno z Lehijem, začeli godrnjati nad Gospodom. Logično je, da si brez zanesljivega loka ne bi mogli priskrbeti hrane in bi umrli. Vendar Nefi premaga skušnjavo, da bi godrnjal, in zaupa Gospodu. V znak tega zaupanja s pičlimi razpoložljivimi viri napravi lesen lok in puščico ter svojega sedaj skesanega očeta prosi, naj kot prerok Gospoda vpraša, kje bi lahko našel hrano. Razodetje pride preko liahone in Nefi priskrbi obilo hrane.[ii]
Nefi je načelo samostojnosti učinkovito udejanjal. Kako ga lahko v tem posnemamo danes? Kaj lahko storimo, da Gospodu pokažemo, da mu zaupamo, kot mu je zaupal Nefi? S posvetnega vidika si »lesen lok in puščico« lahko izdelamo tako, da se vključimo v izobraževalni program ali začnemo s svojim poslom. Ko izpolnimo knjižico My Path to Self-Reliance (Moja pot do samostojnosti) in se pridružimo cerkveni skupini za samostojnost, na svoja posvetna prizadevanja lahko gledamo s širšega duhovnega vidika. Če na posvetna vprašanja gledamo z vidika vere, prejmemo več svetlobe. V tem duhovnem kontekstu je eno še zlasti pomembno znamenje za Gospoda o našem zaupanju vanj to, da živimo po zakonu desetine, medtem ko se po svojih najboljših močeh trudimo izpolniti svojo vlogo skrbnika. Večina članov Cerkve se zaveda, da je Bog blagoslove posvetne blaginje obljubil tistim, ki so poslušni zakonu desetine, kot ga je razodel prerok Malahija: »Preizkusite me s tem, [...] če vam tedaj ne odprem zapornic neba.«[i] Gospod v sodobnem razodetju določi desetino kot pomembno za »posvetitev sionske dežele« in nenazadnje kot nepogrešljivo za gradnjo Siona: »Če moje ljudstvo tega zakona ne bo izpolnjevalo /…/ glejte, resnično vam povem, to za vas ne bo dežela Sion.«[ii] Sion je sveti kraj, kjer se tisti, ki so čisti v srcu, zberejo in živijo pravično.[iii] Ta »ne more biti zgrajen drugače, kakor le po načelih postave celestialnega kraljestva«[iv] in je kraj obrambe in pribežališča.[v]
Ko razmišljamo o teh razodetjih, se lahko vprašamo: Ali želim prispevati h gradnji Siona? Ali je življenje po zakonu desetine lahko znamenje Gospodu, da mu zaupam? Ali razumem, da je celestialna postava tisto, kar mi lahko poleg ostalega pomaga, da se usposobim za radost večnega življenja? Življenje po zakonu desetine je meni in moji družini prineslo neštete blagoslove. Molim, da bi vsi mi, Gospodovi sveti, desetino napravili za glavno oporo v našem iskanju posvetne in nenazadnje duhovne samostojnosti.