To je prva od šestih zgodb v seriji z naslovom Mejniki in čudeži: dediščina svetih iz poslednjih dni v Evropi. Vsako zgodbo je raziskal in napisal dr. James Perry, član visokošolske akademije, zgodovinar in pisatelj za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. V naslednji knjigi »Saints – volume 3« (Sveti, 3. knjiga) bo veliko drugih zgodb in dogodkov glede ustanavljanja Cerkve v Evropi.
Za Arthurja Winterja se je zapuščina služenja v Cerkvi začela v Angliji, ko so ga pri šestnajstih letih, teden po krstu, prosili, naj prostovoljno služi kot tajnik za svoje občestvo. Kasneje ga je njegova spretnost stenografiranja pripeljala do vseživljenjskega služenja v Cerkvi in tesnih odnosov s štirimi predsedniki Cerkve: Wilfordom Woodruffom, Lorenzom Snowom, Josephom F. Smithom in Hebertom J. Grantom. Kot poročevalec in uradni stenograf je zapisal pomembne zgodovinske podatke o Cerkvi. Njegov doprinos je kakor doprinos številnih drugih svetih iz poslednjih dni pospešil delo Cerkve v Evropi in tujini.
Avgusta 1916 je bil Arthur Winter navzoč na pogrebu svojega sina Georga, ki je bil njegov najmlajši in zadnji sin. Vseh šest njegovih sinov je umrlo v tragičnih okoliščinah, bodisi kot otroci ali kot najstniki. Dvainpetdesetletnik, po rodu iz Nottinghama, je v Utah prispel leta 1883 in se decembra 1885 v logaškem templju poročil s Hannah Bytheway, mlado spreobrnjenko svetih iz poslednjih dni iz Swansea v Walesu. Med osmimi otroki sta bili dve hčeri, Rosannah in Ruth, in dom so si ustvarili v Salt Lake Cityju.
Arthur se je rodil v Nottinghamu leta 1864 in po nekaj letih šolanja je pri trinajstih letih začel delati v skladišču čipk skupaj s prijateljem Johnom Wellsom. Religija ni vzbudila njegovega zanimanja in cerkve, v katere je šel, nanj niso naredile nobenega vtisa. Nazadnje so ga seznanili s Cerkvijo in cerkvenega sestanka se je udeležil z očetom. Arthur se je začel zanimati za evangelij in kmalu zatem se je z mamo in sestro krstil. Njegovega očeta pa evangelijsko sporočilo ni več zanimalo in nekaj njegovih bratov ga je preganjalo zaradi njegove odločitve, da se pridruži Cerkvi. Arthurja so 1. novembra 1880, teden po krstu, poklicali za tajnika veje.
Evangelij je predstavil svojemu prijatelju Johnu, ki se je sprva upiral, a je sčasoma prejel pričevanje in se krstil. Moža sta bila velika prijatelja. Ko sta bila stara štirinajst let, sta se odločila, da se naučita stenografije Pitman. Mislila sta, da jima bo to enkrat prišlo prav in večere sta prebila ob učenju iz knjige. Mladeniča sta si knjigo izmenjevala vsak dan, da sta jo lahko izmenično brala. Ta veščina se je pri njegovih kasnejših napredovanjih izkazala za neprecenljivo.
Osemnajst mesecev kasneje je bilo v Nottingamu ustanovljeno traktatsko društvo in kasneje tega leta je Arthur postal svetovalec v predsedstvu veje in predsednik traktatskega društva. Traktatska društva so bila ustanovljena po vsem britanskem misijonu v različnih obdobjih z namenom, da bi se pisana beseda širila z obnovljeno energijo. Člani in misijonarji so sodelovali pri razdeljevanju majhnih papirnatih traktatov, da bi vzbudili zanimanje za Cerkev in pomagali misijonarjem najti ljudi za poučevanje. Na koncu leta 1882 je bilo v Nottinghamu ustanovljeno prvo Društvo za skupni napredek mladeničev in Arthur je postal svetovalec poleg drugih poklicev, ki jih je žel imel.
Teh poklicev so ga razrešili nekaj mesecev pozneje, ko je aprila 1883 z mamo in dvema sestrama zapustil Liverpool in odšel v Utah. Njegov oče je dovolil delu družine, da se je izselil, sam pa je izgubil sleherno zanimanje za Cerkev in je ostal v Nottinghamu. Ko so Winterjevi prispeli v Utah, je bil Arthur star osemnajst let. Na žalost so bile razmere težke in več mesecev je bil brez dela. Avgusta 1883 je zadnji krajec porabil za pločevinko ostrig za svojo družino. So z zadnjim denarjem vsaj imeli lepo pogostitev. Istega večera je Arthur prejel novico, da se mora naslednji dan javiti v cerkveni pisarni. Najeli so ga za kurirja v cerkveni administraciji in zgolj teden kasneje je postal poročevalec za Cerkev, kar je bil vse do leta 1907. Ta mladi mož je osebno poznal vsakega preroka, od Wilforda Woodruffa do Heberja J. Granta in je bil uradni cerkveni stenograf.
Zaradi svojega dela je imel privilegij, da je potoval po vsej Cerkvi in bil prisoten na pomembnih dogodkih. Bil je s predsednikom Lorenzom Snowom, ko je slednji v St. Georgu v Utahu, maja 1899, izrekel znani govor o desetini. Leta 1902 je postal tajnik cerkvenega odbora za izobraževanje. Leta 1905 je s predsednikom Josephom F. Smithom odpotoval v Sharon v Vermontu, kjer so odkrili spomenik v počastitev rojstva preroka Josepha Smitha. Udeležil se je tudi posvetitve templja na Havajih leta 1919. Občasno je Arthur govoril na cerkvenih tedenskih radijskih oddajah in imel govore v tabernaklju. Najpomembnejši dogodek, na katerem je sodeloval, je bil morda posvetitev templja Salt Lake, za katerega je bil uradni poročevalec.
Arthur je bil vodilni na področju inovacij v Cerkvi. Leta 1897 je pomagal predsedniku Wilfordu Woodruffu posneti pričevanje z »govorno napravo«. Bil je tudi prvi, ki je uporabil pisalni stroj in telefon v cerkvenih pisarnah.
Leta 1930 je bil zadolžen za turnejo po Cerkvah v Evropi skupaj z Johnom Wellsom, svojim starim prijateljem in tedaj drugim svetovalcem v predsedujočem škofovstvu. Dvojica je potovala po Franciji, Angliji, Nemčiji, Avstriji, Danski, Švedski, Norveški, Nizozemski in Češkoslovaški ter obiskovala člane, pregledovala zapise in zbrala vtise o stanju v različnih državah. Skupaj sta navdihnila in nagovorila svete tako, da sta uporabila svoji osebni zgodbi o spreobrnitvi kot dokaz dobrega, ki pride, če delujemo po veri in smo poslušni Božjim zapovedim.
Nekaj let kasneje, leta 1937, ko je bil na obisku v Združenem kraljestvu ob praznovanju stote obletnice britanskega misijona, je znova pričeval:
Moje pričevanje vam, moji bratje in sestre, je, da je to Gospodovo delo. To je prava Cerkev in prišel bo čas, ko bodo vsi ljudje, ves svet, ugotovili, da je to zares Kristusova Cerkev. To ni Cerkev Josepha Smitha, to ni Cerkev Brighama Younga. To ni ameriška Cerkev, to ni britanska Cerkev. To je univerzalna Cerkev. To je Božja Cerkev.
Po njegovem pričevanju je spregovoril predsednik J. Reuben Clark iz Prvega predsedstva in Arthurju izkazal spoštovanje:
Rad bi povedal nekaj o bratu Winterju, ki vam je ravno govoril. On je eden največjih britanskih velikih darov za delo Cerkve. Govoril je o dveh zahtevah in čeprav imata nekoliko drugačen pomen, čeprav sta verjetno vpleteni v poslušnost, bi rad povedal, da brat Winter neverjetno izstopa v svoji zvestobi... Noben kralj ni bil nikoli deležen iskrenejšega in zvestejšega služenja, celo do smrti, kot ga brat Winter izkazuje voditeljem Cerkve, s katerimi sodeluje.
Arthur je umrl tri leta kasneje, leta 1940, potem ko je 57 let delal za Cerkev. Začel je s skromnimi sredstvi, nadaljeval z donosno in uspešno kariero, ki ji v Cerkvi skorajda ni para. Bil je član upravnih odborov uglednih podjetij in Univerze Brighama Younga, posnel je preroška sporočila in bil vpet v nekaj najpomembnejših dogodkov v zgodovini Cerkve v 19. in 20. stoletju.
Od prvih dni Cerkve do današnjih dni so sveti iz poslednjih dni darovali svoj čas, talente in veščine za delo Cerkve v Evropi. Če imate dodatne informacije o Arthurju Winterju ali osebno izkušnjo o članu Cerkve, čigar doprinos bi bil zanimiv za druge v evropskem področju, prosimo, pošljite svoje podatke ali zgodbo na EUAChurchHist@ChurchofJesusChrist.org.
