Vse, kar sem, izvira iz moje spreobrnitve k Jezusu Kristusu. Sem žena in mama v družini s tremi člani, kmalu bomo štirje. V svetih spisih piše: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (3 Nefi 13:21). Moja družina je moj zaklad in največji blagoslov, ki sem ga prejela od Gospoda. Kot Američanka, ki živi v tujini, včasih pogledam svojo ameriško-slovensko družino – svojega zvestega moža, prelepo deklico in svoj vsak dan večji nosečniški trebušček in s hvaležnostjo v srcu se sprašujem, kako je mogoče, da sem tako blagoslovljena?
Pred desetimi leti sem se odločila, da bom služila misijon za svojega Odrešenika in med ljudmi širila ljubezen, ki nam jo ponuja. Poslovila sem se od svojega doma in družine in odpotovala na drug konec sveta, da bi 18 mesecev poučevala o Kristusovi resnici in ljubezni. Gospod me je poslal v čudovito deželo blizu te, kjer živim zdaj. Medtem ko sem si prizadevala biti zvesta misijonarka na Hrvaškem, si je moj bodoči mož Mitja prizadeval biti Kristusov učenec, tako da se je odločil krstiti v Gospodovi cerkvi samo 140 km stran, v prelepi Sloveniji. Čeprav drug za drugega nisva vedela, sva se očitno oba pripravljala, da se bodo najine poti nekega dne križale.
Nekaj let kasneje sem diplomirala na Univerzi Utah v Salt Lake Cityju in se odločila, da se vrnem v ta čaroben kotiček sveta in obiščem ljudi, ki sem jih učila. Po treh tednih potovanja po deželi, kjer sem bila misijonarka, sem v Zagrebu vstopila na avtobus in se pridružila lokalnim cerkvenim članom na vsakoletnem potovanju v tempelj. Avtobus je peljal v Frankfurt v Nemčijo, kjer je najbližji tempelj, Gospodova hiša. Ko sem se namestila na avtobusu in smo se najprej odpravili v Slovenijo po slovenske člane, se mi ni niti sanjalo, kaj me čaka. Neštetokrat sem si v življenju prepevala otroško hvalnico o templju in o radosti, ko se z možem poročiš znotraj tempeljskih zidov. Niti približno se nisem zavedala, da bom prav v templju prvič pozdravila svojega bodočega moža.
To, da sem spoznala Mitja, je bil dar milostnega nebeškega Očeta in rezultat odločitev vsakega od naju. Nihče me ni silil, naj grem na pot, niti to, naj bom vredna, da se pridružim tako čudoviti skupini članov, in nihče ni silil mojega moža, naj bo vreden, da se pridruži isti skupini. To sem vedno zelo cenila. Najine lastne odločitve in predanost Kristusu so nama odprle priložnost, da se spoznava. Vse življenje sem sanjala o tem, s kom se bom poročila. Želela sem pravičnega moškega, ki bi me ljubil, a bi kot prvo ljubil Gospoda. Želela sem nekoga, ki bi me nasmejal in mi prižgal iskrico v srcu. Z Mitjem in drugimi novimi prijatelji sem v templju preživela le nekaj dni, a ko sem potovala dalje in se nato vrnila v ZDA, nisem pozabila, kako me je Mitja nasmejal in kako mi je prižgal iskrico v srcu.
Občudovala se njegovo odločitev, da obišče tempelj, občuti Gospodovo bližino in prejme njegovo vodstvo. Dve leti kasneje sva se po več življenjskih izkušnjah, ki so naju naučile, naj Gospoda postaviva na prvo mesto, znašla na točki, ko sva vprašala drug drugega, sebe in Gospoda, ali imava njegov blagoslov, da sva skupaj. V nekaj mesecih sva se odločila, da se vrneva v tempelj, tokrat v Gospodovo hišo v Bernu v Švici, kjer sva se poročila in pečatila za večno. Slišala sem citat: »Prava ljubezen nima konca, ker za pravo ljubezen konec ne obstaja.« Tako ljubezen želi za nas Gospod – želi, da uživamo v njej in jo negujemo vso večnost.
Zdaj sva poročena že štiri leta, blagoslovljena sva z dragoceno, živahno hčerko in novembra pričakujeva sina. Kako sem bila tako blagoslovljena? Kako da živim tu v Sloveniji s temi dragocenimi dušami? Včasih morda pomislim, da se je vse začelo z odločitvijo, da bom služila misijon, a v resnici se je vse začelo veliko prej. Vse, kar sta me doma naučila mama in oče, zgled drugih, trenutki v otroštvu in najstniških letih, ko sem čutila, kako mi Duh pričuje o resnici in dobroti, vse to je ustvarilo mene kot osebo, ki se je odločila služiti misijon, kar mi je pomagalo, da sem se za korak približala Odrešeniku in tako tudi za korak približala svojemu izvoljencu.
Nismo popolna družina, a prizadevamo si živeti tako, kot bi od nas želel Odrešenik. Zaradi preizkušenj postajamo ponižni pred Odrešenikom in zaradi radosti se spomnim, kako zelo nas je blagoslovil.
Tako sem hvaležna, da sem se učila o družini, kakršno Gospod upa, da bomo ustvarili – o večni družini z obilo ljubezni, sočutja, odpuščanja, potrpežljivosti in smeha. Zavedam se, da me je Gospod blagoslovil s še čudovitejšo družino, kot sem sploh kadarkoli sanjala. Prav tako se zavedam, da bom le z njegovim blagoslovom znala vzdrževati in gojiti odnose s temi dragocenimi dušami, s katerimi sem pečatena za večno.
Kot družina vemo, da smo skupaj zato, ker smo vsak posamezno predani Kristusu in ta predanost nam bo pomagala, da bomo uspešno in radostno živeli skupaj za večno.
Upam, da bova lahko učila svoje otroke, naj vzljubijo in verjamejo v resnico in luč, o kateri sem se učila v svojem domu, naj uresničujejo sanje ter o ljubečih, večnih družinah. Čudovita vloga večnih družin je, da z resnico blagoslavljajo pretekle in bodoče rodove. Ko vzgajava družino, jo bova učila besede in resnico v besedilu, ki sem ga prepevala kot deklica:
Rad opazujem tempelj,
vanj stopil bom nekoč,
da sklenil bom zaveze
in v Bogu našel moč.
Tempelj je Gospodov sveti kraj
za večno zaobljubo.
Tukaj v templju se pečatimo
z družinami za vedno.
Neskončno sem hvaležna Očetu v nebesih, da me je poučil o tej dragoceni priložnosti in kako jo lahko dosežem. Vse, kar imam, resnično izvira iz moje spreobrnitve in predanosti Odrešeniku Jezusu Kristusu.