Predsednik Gordon B. Hinckley je imel pred veliko leti, ko je bil kolski predsednik, z nekim moškim razgovor za tempeljsko dovolilnico. Ko ga je vprašal, ali plačuje pošteno desetino, je slednji iskreno odgovoril, da je ne, ker ima preveč dolgov. Predsednik Hinckley je začutil, da mu mora povedati, da dolgov ne bo zmogel odplačati, dokler ne bo plačal desetine.
Moški je kasneje predsedniku Hinckleyju rekel, da v naslednjih letih ni mogel zmanjšati dolga ne glede na to, kako močno si je prizadeval. Naposled sta z ženo zaključila, da bosta Gospodovo obljubo preizkusila. Moški je poročal: »Gospod naju je nekako blagoslovil na način, ki ga ne razumeva povsem. Tega, kar sva mu dala, nisva pogrešala, in sva prvič po veliko letih dolg zmanjšala.« Z ženo sta slednjič zmogla živeti v mejah svojih zmožnosti, še pomembneje pa je, da sta lahko čutila mir, ker sta vedela, da vredno spolnjujeta obvezo Gospodu.[i]
Kot novi škof sem tudi sam imel izkušnjo s svetovanjem nekemu članu glede desetine. Name se je obrnil nedavni spreobrnjenec, ki je bil v precepu: Ni imel dovolj denarja, da bi plačal davek na dohodek in desetino. Preprosto sem ga vprašal: »Ali verjamete, da evangelij izpričuje resnico?« Pritrdil je in nato hitro zaključil, da si je že odgovoril, ko se je ovedel svojega pričevanja. Čez nekaj tednov se je spet obrnil name, da bi poročal, da je računovodkinja pri pripravi njegovih davkov naredila napako, ker je pozabila vključiti ugodnost povprečja dohodka. Višina davka se je zmanjšala za znesek plačane desetine. Verjamem, da je vera tega dobrega brata spodbudila nebesa, da so računovodkinjo navdihnila s to novo zamislijo, razsvetljenjem, za katerega verjamem, da se sicer ne bi zgodilo.
Desetino plačujemo bolj z vero kot z denarjem. Boga bolj zanima naša poslušnost in vpliv, ki ga ima slednja na našo dušo, ko izjavimo, da plačujemo pošteno desetino, kakor znesek, ki ga plačamo. S tem pokažemo, da zaupamo Bogu in njegovim obljubam. Ne moremo biti kot možak, ki je sedel pred ognjem in rekel: »Daj mi toploto, jaz pa ti bom dal drva.« Moroni je učil: »Prej ne boste prejeli pričevanja kakor šele po preizkušnji svoje vere.«[ii]
Evangelij ne posluša človeške logike. Premislite: »Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji«,[iii] »Šibki bodo zmedli modre«,[iv] »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel«[v] in »Večja sreča je dajati kakor prejemati.«[vi] Ta duhovna ironija ni nikdar očitnejša kot v zvezi z zakonom desetine, ker imamo resnično več, če več dajemo. To je zato, ker človeška pota niso Božja pota in ker je na čelu Bog.
Desetina nikdar ni breme, temveč prej blagoslov, ker nam je z Gospodom kot našim partnerjem vedno bolje, kakor če smo sami. Desetina odklene duhovno zaupanje, ki omogoča množico drugih blagoslovov, kot so duhovna dojemljivost, hvaležnost in dobrotljivost. Če povzamemo, poslušnost zakonu desetine zagotavlja posvetno zaščito in duhovni mir, ker se nam krepi samozavest pred Bogom.[vii]
Dodal bi še, da po mojih izkušnjah plačevanje radodarnih postnih daritev podobno prinaša čudovite blagoslove. Za nas bo dobro, če bomo velikodušni v prizadevanjih, da bi pomagali tistim z manj sreče, Gospod pa bo velikodušen do nas.
Bog nam nadvse želi pomagati v vseh vidikih našega življenja, če bomo le spolnjevali njegove zapovedi, udejanjali vero in zaupali v njegove obljubljene blagoslove.
[i] Predsednik Gordon B. Hinckley, Ensign, maj 1982
[ii] Eter 12:6
[iii] Matej 20:16
[iv] Gl. Nauk in zaveze 133:58
[v] Matej 10:39
[vi] Apostolska dela 20:35
[vii] Gl. Nauk in zaveze 121:45