Lokalna članica je apostolu izročila ročno izdelano čipko ki jo je sama izdelala.
V nedeljo, 19. maja zvečer smo se v kapeli zbrali člani Cerkve iz Slovenije, kot tudi naši prijatelji, polni veselega pričakovanja, da bomo poslušali besede, ki nam jih bo namenila tako visoka generalna osebnost. Člani so prišli tudi iz drugih krajev Slovenije, posebej Celja in Maribora kjer naša Cerkev ima tudi svoje veje. Prišli smo približno 15 minut prej, da bi se usedli in mirno počakali na veliki dogodek. Tako smo se imeli priložnost tudi pozdraviti in objeti z našimi brati in sestrami iz drugih vej, ki jih ne srečujemo tako pogosto, kot tudi z obiskovalci, ki so prišli nekateri tudi iz sosednih držav, pa tudi iz Amerike na obisk k svojim družinam, ki trenutno živijo v Sloveniji. Vsekakor so bili prisotni vsi misijonarji, ki služijo v tem času misijon v Sloveniji, mladi fantje in dekleta, ter misijonarski pari, ki nam pomagajo pri delu v naših skupnostih v Sloveniji.
Starešina Christofferson nam je na začetku govora, povedal, da je srečen, da je z nami, ampak, da v njegovem umu ni še čisto jasno zakaj je tukaj. Dovolil je, da ga vodi Sveti Duh in je tega božjega poslanca priklical nad celo našo skupnost, na vse prisotne in na vse tiste, ki so kot člani ali na drugi način povezani z našo skupnostjo. Bila je to tako čudovita ponižna gesta velikega človeka, ki čuti v svojem življenju in življenju vseh ljudi božjo moč; pozna Boga tako dobro, da ve da je vsemogočen in da je v vsej tej moči blag in ljubezniv. Želi, da smo tudi mi blagi in polni te ljubezni. Naš apostol jo je najprej namenil našim otrokom in potem nam. V svojem govoru jo je namenil vsem mladim ljudem sveta, ko nam je pripovedoval o svojem srečanju z mladimi študenti na eni ameriških univerz. To niso bili člani naše Cerkve in ni vedel ali verujejo v Boga in kakšen je njihov odnos do življenja na splošno. Po diskusiji o bistvu in smislu življenja jih je starešina Christofforson vprašal česa naj bi se največ bali v življenju. Po premisleku je bil odgovor samote. Mladi se bojijo, da bi ostali sami - osamljeni. Po tem lahko sklepamo, da je prav to največji strah sodobnega človeka. S svojimi besedami nas je apostol okrepil in nam povedal, da ni razloga, da bi se bali. Ni razloga ker imamo svoje družine in če jih krepimo, kot nas uči Cerkev, nikoli ne bomo sami. Imamo svojo skupnost, brate in sestre. V kolikor ta skupnost deluje po božjem, Jezusovem vzoru tudi nikoli ne bomo sami, tudi ne sredi največjih preizkušenj. In končno, ampak ne kot zadnje, ampak kot najbolj pomembno imamo Nebeškega Očeta, ki zmeraj bedi nad nami. Apostol se spomnil kako je kot mladenič bil v svojem razredu edini član Cerkve in ga vseeno nikoli ni bilo strah, da bi pogumno izpovedal svojo vero in da bi živel po zapovedih in pravilih, ki so ga naučili njegovi starši in ki izhajajo iz evangelija Jezusa Kristusa.
Tako tudi niti nas ne sme biti strah. Krepi nas naša celotna cerkvena skupnost; vsi naši voditelji. Kot smo že rekli je Cerkev izgrajena na način kot je Jezus po vrnitvi na zemljo naučil svoje apostole. Vse te generalne in vodilne osebe imajo svoje dolžnosti: eni potujejo po svetu, da bi okrepili Svete in jim pokazali svojo ljubezen, drugi pa ostajajo v krajih, kjer se nahaja njihova Cerkev, kot napr. naši voditelji v Sloveniji, da bi vodili naše skupnosti, da se nobeden nikoli ne bi počutil osamljen in da bi zmeraj vedel kam se zateči v stiski.
Iz vseh izrečenih besed smo spoznali, da je važna ljubezen, ki nas povezuje. Apostol nam je povedal, ko je prenesel pozdrave predsednika Monsona, da on in vsi voditelji Cerkve molijo za nas, da bi bili trdni v veri in srečni v krogu svojih družin. Rekel pa je tudi, da oni vsi čutijo in se zavedajo, da vsi mi, vsi verniki celega sveta molimo za njih; za naše voditelje in, da je prav to tisto kar jim daje moč in se zato nikoli ne bo nobeden članov Cerkve počutil sam.
Vprašal nas je ali smo pripravljeni odpustiti svojim bratom in sestram ali smo pripravljeni pozabiti na vse zamere in zaživeti v pravi božji ljubezni. Na kratko bi tukaj povzela njegovo zgodbo glede odpuščanja. Kot voditelj v lokalni Cerkvi je enem bratov posodil večjo vsoto denarja, ker je ta ostal brez zaposlitve. Minila so leta in finančno stanje tega brata se poboljšalo ampak denar mu ni vrnil. Nekaj krat ga je opomnil ampak ni pomagalo. Ni mu to bilo všeč in je dejansko potem precej časa bil jezen na tega člana. Enega dneva je v molitvi spoznal, da ne sme do nobenega čutiti jeze ali zamere in da mora vsakem odpustiti in ne samo to, da mora to tej osebi povedati. Tako je tudi naredil. Bratu, ki mu je bil dolžan denar je napisal pismo v katerem mu je povedal, da mu ne zameri, da mu je odpustil. Ko je poslal to pismo se čutil osvobojen velikega bremena. Tako je tudi nas poklical, da svoja srca in duše razbremenimo teh bremen. Poklical nas je k odpuščanju in ljubezni, takrat bo naša skupnost dejansko velika, mogoče ne po številu članov, ampak po moči duha in ljubezni in bodo naši otroci nadaljevali poslanstvo vere ljubezni in mi bomo luč tistim, ki iščejo pot do resnice. Nobeden se tako ne bo mogel izgubiti v temi; skrbimo in molimo za brate in sestre, služimo eden drugem, da bi tako služili tudi našem Gospodu.
Kako bi bila srečna če bi si zapomnila vsako izrečeno besedo, ampak na žalost tega nisem zmožna. Vseeno če se zdaj spomnim tega dogodka, pa vem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, še zmeraj vidim lik božjega apostola in čutim ljubezen in neizmerno srečo, ko se spomnim kako je na koncu povedal, da ve da mi želimo, da nas blagoslovi. Še zdaj čutim direktno božjo voljo, ki je izžarevala iz teh besed in veliko željo, da vsi sprejmemo to ljubezen, da bi jo lahko razdajali.
Ponižno kot božji poslanec in služabnik je stopil pred nas, s svojimi besedami je pred nas priklical moč služenja- služi vsem članom Cerkve in pred vsem Njemu, največjemu Gospodu. Preden pa je na naših glavah zapustil Božje blagoslove nas je opomnil, da so v Cerkvi, po božji volji, vidci, razodevalci, učitelji in preroki. Opomnil nas je, da če bomo tega vredni, če bo to božja volja bomo dobili potrebna razodetja in s tem vodstvo v življenju.
Blagoslovil nas je, da bomo razumeli Svete spise in da bomo v njih odkrivali prave resnice, da bomo imeli spremstvo Svetega duha, ko bomo živeli tako kot Bog želi, da bo zato naše življenje in življenje naših najbližjih radostno in da bomo te blagoslove delili z drugimi tako, da bomo med ljudmi širili evangelij.
Blagoslovil nas je, da bomo pogumno in dobro služili v Cerkvi in na splošno, tako da bomo tudi znali pomagati drugim ljudem, da bomo tako vredni Odrešenikove odkupne daritve.
Ta blagoslov naj bi bil potrditev, da imamo lepo duhovno, versko skupnost in potrdilo, da nismo sami, da nas nebeški oče pozna in ljubi.
Te čudovite besede in toplina v naših srcih je večini privabila solze v oči.
Sama bom kmalu dest let članica Cerkve Jezusa Kristusa Svetih iz poslednjih. V tem obdobju sem se veliko naučila, a še zmeraj premalo. Srečna sem, da sem se že drugič lahko v živo srečala s prerokom, z apostolom Jezusa Kristusa. Namreč starešina Christofferson, enako kot njegova žena, se je rokoval z vsakim od nas. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, kot tudi ne ostali, ki so bili prisotni; utrdil bo naša pričevanja in ljubezen do Boga.