Prerok Joseph Smith je v zadnjih mesecih svojega življenja pogosto premišljeval o pomembnosti namestniških uredb za mrtve.[1] Dejansko je delo za prednike pojmoval kot tako pomembno, da je učil, da je »njihovo odrešenje potrebno in bistveno za naše odrešenje /.../ da oni brez nas me morejo postati popolni - brez naših mrtvih pa tudi mi ne moremo postati popolni«.[2]
Zlahka vidimo, kako namestniško delo našim prednikom omogoča, da postanejo popolni, kajti brez nas ne bi mogli prejeti uredb, potrebnih za odrešenje. Tisto, kar je nemara težje razumeti, je, kako nam »naši mrtvi« lahko pomagajo, da postanemo popolni sami. Čeprav je ta ozir lahko splošni koncept, ki se nanaša na mrtve vseh, ki so živi, ima lahko tudi bolj osebni pomen, ki vsakega od nas spodbuja, da poiščemo »svoje [lastne] mrtve«, ker nam bo to pomagalo napredovati.
Iskanje prednikov v naše življenje prikliče Elijevega Duha, ki nas prečiščuje in krepi. To vem iz lastnih izkušenj. Pri obsežnem rodoslovju, ki ga opravljajo člani moje družine, je iskanje prednikov, za katere se lahko opravijo tempeljske uredbe, pravi izziv. Nedavno mi je neki prijatelj, ki je strokovnjak za družinsko zgodovino, pomagal najti prednico, ki je prej nismo našli. Težko opišem, kaj sem tisti dan občutil. Ko smo njeno ime pripravljali za tempelj, so me preplavila čustva. Zdelo se je, kakor da je zelo dolgo čakala. Občutil sem prečiščujoči vpliv Duha. Čutil sem je, da sem se v srcu spremenil, kakor tisti, ki so prisluhnili kralju Benjaminu.[3] Hotel sem biti boljši. Hotel sem biti zvest, zato da bi jo nekoč lahko videl in se ji zahvalil, ker se je dotaknila mojega življenja.
Iskanje prednikov nas prav tako okrepi, kajti ko preučujemo njihova življenja, vidimo lekcije, ki se nanašajo na naša. Russel King Homer je bil pozimi leta 1847 med svetimi v Winter Quartersu, ki so se težko prebijali, ko so se pripravljali, da bodo šli kasneje tega leta z volovskimi vpregami z Brighamom Youngom v Utah. Tri dni, preden naj bi skupina odšla, je starešina Heber C. Kimball, član zbora dvanajstih apostolov, prišel k Russelu in ga prosil, naj se žrtvuje. Russel naj bi ostal in je bil naprošen, naj podari svoj voz, ekipe in zaloge, zato da bodo namesto njega lahko odšli drugi.[4]
Za Russela je moral biti izziv, ko je gledal druge, kako so vzeli njegove stvari in odšli. Toda namesto da bi se svoji situaciji upiral ali jo zavračal, je preprosto šel naprej in zaupal, da bo vse to prineslo kar največ dobrega. V naslednjih nekaj letih je pomagal na tisoče svetim pri zadnjih pripravah in pohodu čez planjave v Utah. Leta 1859 je naposled odšel na svoje končno potovanje in vodil skupino s cizami na zahod, kjer se je naselil z družino in preživel preostanek svojih dni.[5]
Ko mi življenje prinese razočaranje ali zahteva, da naredim nekaj, kar je izziv, se spomnim svojega prapradeda Russela Kinga. Namesto da bi izziv, ki mi pride na pot, zavračal ali se mu upiral, grem lahko naprej, kakor je šel on, in zaupam, da bo vse prineslo kar največ dobrega. Na zelo resničen način mi izkušnje in lekcije njegovega življenja lahko pomagajo izboljšati moje.
Ni čudno, da je prerok Joseph Smith tako pogosto premišljeval o tem temeljnem nauku. Iskanje »naših mrtvih« je bistveno za naše odrešenje, ker nam v srce prinaša Duha in nas uči lekcij, ki nam izboljšajo življenje. Ta nauk je za nas bistvenega pomena, kajti »brez nas ne morejo postati popolni - niti brez svojih mrtvih ne moremo postati mi«.
[1] Nauk in zaveze 128:1.
[2] Nauk in zaveze 128:15.
[3] Gl. Moz 5:2.
[4] History of Russel King Homer, William E. Homer, 2015, str. 61.
[5] Gl. lds.org, Mormon Pioneer Overland Travel.