Cerkev pred deževnim obdobjem na Haitiju postavlja začasna prebivališča

Cerkev pred deževnim obdobjem na Haitiju postavlja začasna prebivališča
building1.jpg

Cilj je, da bi se družine vrnile na svoje domove, tako da bi ruševine odstranili v organiziranih projektih služenja.Potem ko je zemljišče očiščeno, se lahko postavi šotore ali nova začasna zatočišča. Cerkev si še naprej prizadeva, da bi vzpostavila normalne razmere in samozadostnost.

»Načelo dobrodelnosti bi se moralo udejanjati tam, kjer ljudem pomagamo, da si lahko pomagajo sami,« je rekel Berthony Theodore, višji haitski cerkveni voditelj.
Cerkveni dobrodelni upravitelji so pomagali krajevnim cerkvenim voditeljem pri ustanavljanju dobro založenih skladišč z življenjsko potrebnimi zalogami, kot so fižol, riž in mleko.


Naročila izpolnijo krajevni občestveni voditelji. Nato je naročeno dostavljeno v devet zgradb za bogoslužje, ki se jih uporablja kot zavetišča za ljudi, ki so v potresu ostali brez strehe nad glavo.

CERKVE SVETIH IZ POSLEDNJIH DNI NA HAITIJU: VAREN IN MIREN PRISTAN
Tri tedne po potresu na stotine družin še vedno išče zavetišče v devetih zgradbah za bogoslužje okrog Port-au-Princa. Zgradbe za bogoslužje so postale znane kot miren in varen kraj za tiste, ki so tam nastanjeni.


Cerkev je zagotovila skoraj 1.500 šotorov za ljudi brez doma, številni pa se sedaj gnetejo okrog kapel. »Za ta kraj mi je povedala soseda in mi rekla, naj pridem,« je dejala šestnajstletna Cazy Lenlingy.»Zelo sem srečna, ker sem tukaj. Vsi so prijazni in so me, hvala Bogu, lepo sprejeli.«

Sprva se je v cerkve zateklo čez 7.000 ljudi, od katerih dve tretjini brezdomcev ni mormonske veroizpovedi.

ZDRAVNIKI
Cerkev je sponzorirala več skupin članov zdravnikov, da so poskrbeli za zdravstvene potrebe številnih, v potresu ranjenih ljudi.


»Nisem mogel preprosto sedeti doma in tega gledati, ker sem lahko ukrepal,« je s tresočim glasom čustveno povedal dr. John Matheson iz Kennewicka v Washingtonu.

Zdravniki prostovoljci iz Združenih držav so z ramo ob ramo delali s haitskim zdravnikom, dr. Gislainom St. Louisom, ki je pediater in član Cerkve.

»Po potresu sem zaprl svojo zasebno kliniko, zato da bi čas posvetil pomôči otrokom na teh področjih,« je dejal dr. St. Louis, »otroke imam rad in rad bi, da bi jim šlo bolje.«

Ko so se dr. St. Louis in njegovi kolegi ustavili v različnih zgradbah za bogoslužje, se je to po skupnosti hitro razširilo od ust do ust in počasi je po pomoč začelo prihajati na desetine pacientov. Zdravniki so preverili, ali se rane, ki so jih oskrbeli takoj po potresu, pravilno celijo in da ni prišlo do okužb.  

»Najbolj se me je dotaknilo to, ko sem videl, kako so se ljudje zbrali v Cerkvi in kako hitro se je Cerkev organizirala po prvotni katastrofi ter se odzvala,« je rekel dr. St. Louis.
Navzlic zmedi sredi nje pogosto vzklije upanje. Trije zdravniki pravijo, da so se tisti dan, ko so prispeli na Haiti, soočili s svojimi prvimi zdravniškimi urgencami.


»Opazil sem neko žensko, ki je težko dihala in potiskala. Rojevala je!« je dejal dr. Rodney Anderson iz Vernala v Utahu.  Dr. Anderson ve vse o rojevanju.  V svoji zdravniški praksi je na svet pomagal več kot 4.000 dojenčkom. »Upal sem, da bom na svet lahko pomagal kakšnemu otroku, ko bom tam. Samo nisem si mislil, da se bo zgodilo tako kmalu,« je dejal.

Zdravniki Matheson, Anderson in Craig Coleby iz Houstona v Teksasu so bodočo mamico položili na mizo za namizni tenis in pomagali pri porodu drobcenega, a zdravega dečka.
Porodnica, Noiselia Saintdor, je dejala, da jo je skupaj z njenimi petimi otroki zajela panika, potem ko jim je potres uničil dom. Tekli so po ulici in nikjer niso našli zatočišča.
»Nismo člani te cerkve, toda molila sem k Bogu, da bi vedela, kam naj gremo,« je rekla Noiselia. Videla je, kako so drugi šli v zgradbo za bogoslužje, in jim sledila.



»Ko sem prispela, sem bila resnično srečna zaradi varnosti, ki sem jo čutila tukaj,« se je spominjala Noiselia. »Hvaležna sem za ljudi, ki so nas sprejeli, in za vsakogar, ki opravlja to veliko delo.«