Človek človeku - 27. APRILA 2012
Preroki v Mormonovi knjigi niso napovedovali le, da bo njihovo ljudstvo pobito, temveč tudi naš čas. Mormon je dejal: »Govorim vam, kakor da bi bili navzoči, in vendar niste. A glej, Jezus Kristus mi vas je pokazal in poznam vaša dejanja.« (Mrm 8:35) Moroni je skupaj z drugimi vedel, da bo v našem sodobnem svetu obstajal ponos, ki vodi v številne grehe (gl. Mrm 8:36, 37). Preroki, starodavni in sodobni, nas opominjajo, da nam evangelij Jezusa Kristusa in njegove odrešilne uredbe ponujajo rešitve za nesreče, osebne stiske, krivičnosti in hudobije sveta. Kličejo nam, naj se danes odločimo, komu bomo služili (gl. Joz 24:15), in nas opominjajo, naj pridemo h Kristusu in se oklenemo vsakega dobrega daru (gl. Mor 10:30). Naš najdragocenejši Božji zaklad - tisti, zaradi katerega smo njegovi sinovi in hčere - je svobodna volja. Sami se lahko odločamo.
Vendar pa človek »sam od sebe ne [bi] mogel delovati, če bi ne bilo, da bi ga eno ali drugo privlačilo« (2 Ne 2:16). Kajti ker mora biti v vsem nasprotje, je svet poln mamljivih vab. Zabava, mediji in splet pogosto ponujajo hitre rešitve za vse. Vse preveč pogosto se te obljube ne izpolnijo. Veliko bolj služijo ponudniku kakor prejemniku, ljudje pa so zaslepljeni zaradi človeške prekanjenosti (gl. NaZ 123:12). Povabila, ki druge zavajajo, vzniknejo iz zla. S takšnimi skušnjavami se soočamo vsak dan. Motivacija, da bi druge spravili v skušnjavo, je vedno sebična. Zla povabila prikrito manipulirajo z ljudmi in jih priganjajo, zaradi česar prihaja do duhovne ujetosti oziroma celo do zasvojenosti. Pravi namen in srečo najdemo v Odrešenikovem povabilu: »In vse povabi, naj pridejo k njemu in so deležni njegove dobrote.« (2 Ne 26:33)
Navdihnjena povabila prosijo ljudi, naj delajo to, kar je dobro. Tisti, ki jih izrečejo, spoštujejo svobodno voljo drugih, pri tem pa jih vodi ljubezen. Nefi je pojasnil vlogo, ki jo imamo, če izrečemo Odrešenikovo povabilo: »Je kateremu zapovedal, da ne bo deležen njegove odrešitve? Glejte, povem vam, ni; ampak jo je dal zastonj vsem ljudem; in svojemu ljudstvu je zapovedal, naj vse ljudi prepričajo h kesanju.« (2 Ne 26:27) Zato da bi delovali zoper hudobijo, skušnjave in prevare, ki so v našem svetu tako razširjene, mora vsak prejeti navdihnjeno povabilo, ki izhaja iz iskrene ljubezni in skrbi. Če takšna povabila izrekli, jih bo veliko ljudi želelo sprejeti. Lani smo vse člane evropskega področja prosili, naj izrečejo navdihnjeno povabilo družinskim članom in prijateljem znotraj in izven Cerkve. Zahvaljujemo se vsem, ki so to zvesto storili.
Blagoslovljenih je bilo na stotine življenj, tako tistih, ki so povabilo izrekli, kot tistih, ki so se na slednja odzvali. Neki par mi je nekoč povedal, kako se je ded po številnih letih zavračanja krstil. Vnukinja, ki je bila v Osnovni, je praznovala rojstni dan, ded pa jo je vprašal: »Kaj si želiš za rojstni dan?« Nekaj trenutkov je premišljevala, nakar je rekla: »Želim si, da bi se ti krstil, dedek!« Povabilo ga je presenetilo, potem pa je na veliko presenečenje vseh rekel: »Prav.« Krstil se je in kmalu za tem se je vsa družina pečatila v templju. Včasih nočemo izreči povabila, ker se bojimo negativnega odziva ali pa smo poskusili že tisočkrat prej in ne verjamemo, da se bodo ljudje spremenili.
Ne bi nas smelo skrbeti glede odzivov drugih - nismo odgovorni za to, kako se bodo odzvali. In ne bi smeli predpostavljati, da se ljudje ne bodo spremenili. Predsednik Monson je dejal: »Ljudje se spreminjajo vsak dan.«1 Vidim vse večjo rast Cerkve v Evropi, ki je odvisna od naše sposobnosti, da izrečemo navdihnjeno povabilo. Zato vas ponovno prosimo, da postanete del posebnega junijskega poskusa. V duhu molitve preučite načela navdihnjenega povabila. Vsakega posebej premislite v krogu svoje družine in v cerkvenih razredih. Ko boste preučevali in molili, vas bo vodil Duh in vam razodel imena. Zaradi navdiha boste vedeli, kako in koga povabiti. Ljudje se bodo odzvali na vašo ljubečo prošnjo, naj prisluhnejo misijonarjem ali se jim pridružijo na zakramentnem sestanku.
Naša vera v Jezusa Kristusa se bo poglobila, če bomo odločno povabili tiste, ki jih imamo radi. Ko bomo druge povabili, naj pridejo h Kristusu, bodo izvoljeni Pastirjev glas slišali in ga prepoznali: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje.« (Jn 10:27, 28) Molim, da bomo izrekli povabilo, ki bo druge vodilo v večno življenje, ki je največji od vseh darov. 1 Thomas S. Monson, To the Rescue, Ensign, maj 2001.