Več cerkvenih voditeljev se je avgusta udeležilo nedeljskega bogoslužja lokalnega občestva eifelskega področja v Nemčiji, da bi se lokalnim voditeljem in članom zahvalili, ker si neumorno prizadevajo služiti skupnosti. Med obiskovalci sta bila starešina Erich W. Kopischke iz evropskega področnega predsedstva z ženo, kakor tudi Christian Ottiker, vodja službe za pomoč in samostojnost Cerkve v Evropi. Navzočih je bilo tudi več kot štirideset misijonarjev, ki so med tednom opravljali prostovoljno delo v bližnjih mestih. Od začetka avgusta so misijonarji iz frankfurtskega misijona v Nemčiji z lokalnimi člani opravili več kot deset tisoč ur služenja.
»Vsakemu misijonarju v našem misijonu damo priložnost, da pride sem na področje in služi ljudem,« pravi predsednik Hammon, predsednik frankfurtskega misijona v Nemčiji, ki se je z ženo Debbie prav tako udeležil nedeljskega bogoslužja. »Naši misijonarji nam pripovedujejo, da je njihov teden služenja izkušnja, ki je najbolj nagrajujoča in zaradi katere so postali še bolj ponižni, kar so jih imeli na misijonu,« nadaljuje.
Christiana Ottikerja so prosili, naj pojasni, kako se Cerkev odziva v kriznih razmerah. »Prvič, cerkveni sedež z lokalnimi cerkvenimi voditelji prizadetega področja oceni, kaj je potrebno in kako bi bilo stvari treba organizirati,« je dejal Ottiker. »Ko nastopi kriza, Cerkev ne ustanovi posebnega sklada, namenjenega določeni krizi, temveč uporabi že obstoječi človekoljubni sklad, ki je vedno na voljo,« je nadaljeval. »Cerkev tako hitro lahko pomaga v stiskah in je vedno pripravljena,« je povedal.
Ottiker je bil na nedavnih potovanjih priča številnim prostovoljcem in neštetim prijaznim dejanjem v podporo žrtvam poplav. Ko je razmišljal o vprašanju, kaj bi Cerkev lahko storila v takšnih kriznih razmerah, si je v mislih rekel: »Cerkev ste vi! Vsak lahko pomaga z majhnimi in preprostimi stvarmi!«
Ko je starešina Kopischke naslovil nedavna prizadevanja v zvezi s krizo, je občestvu zastavil tri vprašanja: »Kaj ste videli? Kaj ste občutili? Kaj boste zaradi teh izkušenj v svojih življenjih spremenili?
Starešina Leo Lauener, mlad misijonar iz Švice, se je spomnil nekega pripetljaja, ko je kupoval živila in njegova kreditna kartica ni delovala. Ženska v vrsti za njim ga je prepoznala kot enega od prostovoljcev, ki so nudili pomoč, in rekla: »Z veseljem plačam namesto čudovitih pomočnikov!« Plačala je vse, kar sta misijonarja kupila.
Misijonarka, sestra Anna Hughes iz Utaha v Združenih državah, pa je dejala: »Služenje na področju, ki so ga prizadele poplave, je bila tako čudovita izkušnja zato, ker sem se še bolj lahko osredotočila na najčistejši in najpomembnejši načeli evangelija Jezusa Kristusa, ki sta, naj ljubimo Boga in naj ljubimo bližnjega.«
Starešina Kopischke je poudaril, da so vse te čudovite geste, dejanja služenja in ljubezni med najboljšimi lastnostmi in vrednotami človeštva. »Res bi bilo čudovito, če temu skrbnemu in ljubečemu obnašanju ne bi bili priča zgolj in če se tako ne bi obnašali le v izrednih razmerah, ampak če bi v vsakdanjem življenju postal standard!« Dodal je: »Gospod bi to imenoval sionska kultura.«
Christian Ottiker je predlagal, naj vsak oceni, kaj lahko naredi v svojih okoliščinah s svojimi razpoložljivimi viri. To bi lahko pomenilo, da bi bili nekaj časa prostovoljci ali pomagali bližnjim in prijateljem v stiski. Lahko bi tudi darovali v cerkveni človekoljubni sklad. Starešina Kopischke je dodal, da je denar, ki se ga daruje v ta sklad, v kriznih časih hitro na voljo. »S tem skladom lahko nemudoma zagotovimo začetno pomoč, kjer koli po Evropi jo potrebujejo,« je dejal. »Danes je za žrtve poplav v Nemčiji, jutri morda za žrtve trenutnih gozdnih požarov v Italiji, Grčiji ali Turčiji,« je dodal.
Starešine Kopischke je kakor številni drugi prostovoljci z ženo, družino in misijonarji na območju na svoj urnik uvrstil dan služenja v pokrajini okrog Bad Ahrweilerja, da bi pomagal žrtvam poplav.
»Upamo, da bodo ljudje v stiski še naprej deležni podpore in ljubezni,« je dejal. »Ne le na vrhuncu krize, temveč tudi tedne in mesece kasneje, ker bosta takrat še vedno potrebni.« Zaključil je: »Upam, da bomo o svojem življenju razmislili in spoznali, kako krhko je. Ko smo enkrat z nečem blagoslovljeni, je pomembno, da smo do drugih sočutni! Povedano z besedami preroka Izaije: »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo.« (Izaija 58:8)