Takšnemu prizoru smo že bili priča:ko naravna katastrofa ustavi življenjski utrip, pride na površje najboljše, kar je v ljudeh, ker številni dajo na stran osebno udobje, urnike in zanimanja, zato da bi nesebično postali del tega, kar Sveto pismo opisuje kot čisto pobožnost - »[skrb] za sirote in vdove v njihovi stiski...«.
V mojo cerkev je prišlo na tisoče ponudb o pomoči - pa smo le ena od številnih organizacij. »Nekdaj sem tam služil misijon in govorim kreolščino. Kako bi lahko pomagal?« Ali: »Sem zdravnik in lahko takoj odidem, če mi omogočite sedež na letalu.«
Medtem ko so druge dobrodelne agencije in vladne organizacije urejale svoje številne odzive, je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni takoj sprostila človekoljubne vire, brž ko je vest dosegla njen sedež v Salt Lake Cityju. Včasih smo sodelovali z nevladnimi organizacijami ali drugimi verskimi skupinami oziroma dobrodelnimi organizacijami, včasih smo delali sami, ko smo dobrodelna prizadevanja usmerjali preko naših skladišč za nujno pomoč v Dominikanski republiki ali preko Miamija oziroma Denverja ali in kakor je že bilo mogoče. Za takojšne potrebe smo poskrbeli z nujnimi dostavami, medtem pa smo ugotavljali dolgoročne potrebe. Vsi vemo, da bodo za obnovo potrebna leta.
Toda ko so se dobrodelna prizadevanja krepila, me je prešinilo nekaj drugega. Čeprav je bilo na prvem mestu reševanje in medicinska oskrba, čemur je sledila hrana, voda in šotori, so Haitijčani, potem ko so vihar prevedrili, potrebovali še rešitev pred občutkom brezupa.
Pozornost mi je zbudila naslednja izjava mojih lastnih cerkvenih voditeljev:
»Na Haitiju ne potrebujejo samo denarja. Ljudje so prestrašeni, zaprepadeni in popolnoma negotovi glede prihodnosti. Poleg tega, kar ljudje lahko naredijo s tem, ko nudijo hrano, vodo in zatočišče, ta prizadeti narod potrebuje tudi tolažilni vpliv. Ljudi vsepovsod prosimo, naj prosijo Boga za duha tolažbe in miru med ljudmi.«
Na Haitiju nisem bil. Bil sem za svojo udobno pisalno mizo v Salt Lake Cityju in se zanašal na slike na televiziji oziroma na monitorju, ki so mi posredovale grozote, ki so jih utrpeli naši karibski bližnji. Toda zaradi te izjave sem si lažje predstavljal, kako je, če si petnajstletno haitijsko dekle, ki se prebudi na prenosni postelji v poljski bolnici, zadnje kar je videla, pa je bila podirajoča se hiša, ki je pod seboj pokopala njeno družino.Pomislil sem na zaprepadenost, ko se v tej situaciji poskuša postaviti na noge s hudo ranjeno ali celo amputirano roko ali nogo. Potolažiti je ne morejo niti prijazni obrazi in nujna pomoč zdravnikov - tujcev, ki govorijo v tujih jezikih. Niti ne morejo odstraniti bolečine otrok, ki bodo iz te hude nesreče izšli brez preživelih staršev. Potem ko naredimo vse, kar je v naši moči, da nudimo pomoč, se zdi prav in primerno nebeškega Očeta prositi, naj pošlje nekaj miru in zagotovila, česar zgolj dobrodelna prizadevanja ne morejo nuditi.
So takšni, ki se sprašujejo, zakaj je Bog sploh dovolil, da se je to zgodilo. Sam nisem eden tistih. Ta potres so povzročili tektonski premiki oziroma takšne ali drugačne potresne sile, ne Bog.Verjamem, da so nepredvidljive naravne katastrofe, ki zajamejo cele narode in posamezne moške, ženske in otroke, neizogibno del človekovega življenja. Verjamem, da so v takšnih okoliščinah človeška bitja nagnjena k temu, da drug drugemu pomagajo, in da je mogoče videti najboljše, kar je v ljudeh, ko skrbijo za potrebe drugih.
Haitiju pomoč nudijo najrazličnejša združenja. Nekatera so verska, druga ne. V zadnjih dveh tednih je moja Cerkev sodelovala z naslednjimi organizacijami: Združeni narodi, CARE, Food for the Poor, International Relief and Development, Ameriški rdeči križ, Islamic Relief, Roka pomoči za Haiti in Airline Ambassadors. Navkljub številnim razlikam vsak v bistvu teh operacij želi narediti to, kar je za ljudi na Haitiju najboljše. Pri tem jih ne spodbuja nič drugega kot le ljubezen in skrb za haitijske brate in sestre. To je čista pobožnost v svoji najpreprostejši in najpomembnejši obliki.