Ko sem bil star sedem let, sem bil v družini priča tragični izgubi mojega mlajšega brata, starega komaj šest let. To so bili za moje starše zelo težki časi. Bolečina ob izgubi tako majhnega sina, je bila zanje neizmerna in morda zelo nepravična. Videl sem, da sta namesto, da bi krivila nekoga ali nekaj, tolažbo iskala v evangeliju in pri Odrešeniku. To jima je pomagalo razviti in okrepiti vero v Kristusa in upanje, da bosta nekega dne znova lahko videla svojega ljubljenega sina. Ta vera in upanje, ki sta ju v letih razvila, sta jima pomagala, da sta izgubo svojega sina pogumno prenašala. Zanju je bil tempelj eden ključnih dejavnikov, da sta dosegla dovoljšno mero razumevanja in moči, da sta se s to težko fizično ločitvijo lahko spopadla. Ker sta veliko let prej prejela svete tempeljske uredbe, so jima te zaveze dale upanje, da bodo nekega dne lahko ponovno vstali kot starši in otroci.
To upanje, ki ga iščemo vsi, ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi, pride zaradi vstajenja Odrešenika Jezusa Kristusa. Zahvaljujoč temu daru lahko upamo, da bomo nekega dne ponovno videli tiste, ki so nas zapustili.
Vstajenje je eden največjih darov, ki smo jih prejeli od nebeškega Očeta. Ali se tega velikega daru zavedamo? Ali zares verjamemo, da se bo zgodilo?
Prerok Joseph Smith je izjavil:
»Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa; in vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, je le dodatek temu.«1
Če Odrešenikovega vstajenja ne bi bilo, se načrt odkupitve ne bi mogel izvesti, odkupna daritev ne bi izpolnila svojega namena in celotna človeška rasa bi bila izgubljena in brez upanja. Apostol Pavel je Korinčane učil: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.«2 Vstajenje je eden ključnih naukov naše veroizpovedi in krščanstva. Je bistveno za doseganje večnega življenja. Če poglobimo svojo vero v Kristusa, poglobimo pričevanje in razumevanje vstajenja, poglobimo upanje, svojo zmožnost za premagovanje težav, življenjskih izzivov in vseh preizkušenj, katerim smo ali bomo izpostavljeni.
Zahvaljujoč vstajenju upamo, da bomo ponovno živeli in se ponovno srečali, ne glede na telesne pomanjkljivosti, ki smo jih v tem življenju nemara imeli. Vstajenje je brezplačen dar, je brezpogojno in se nanaša na vse, ki so živeli, na tiste, ki zdaj živijo, in na tiste, ki bodo še živeli.
Odrešenik je učil, da življenje po tem zagotovo obstaja. Rekel je: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«3
V svetu, kot je ta, v katerem živimo danes, kjer prevladujeta tolikšna zmeda in negotovost, lahko najdemo upanje, da bo vse bolje. Prepričan sem, da bodo prišli boljši časi, in vstajenje je nauk, ki nam prinaša to upanje. Če se bomo v življenju osredotočali na Odrešenika, bo vse postalo smiselno, četudi se zdi za nekaj časa vse izgubljeno. To je eden največjih blagoslovov, ki nam jih je dal nebeški Oče, da je njegov Sin umrl za nas, da bi nam ponovno dal življenje.
Vem, da se bomo z družino nekega dne ponovno srečali z mlajšim bratom, v tistem trenutku vstali. Prav tako vem, da bomo, če bomo zvesti, lahko skupaj kot večne družine. Vem, da je Kristus vstal in da živi! Po Svetem Duhu vem, da je to res. Dar vstajenja ni le velik dar, ampak je ljubezen, ki jo ima Bog za nas.
1 History of the Church, 3:30; iz uvodnika, objavljenega v reviji Elders’ Journal, jul. 1838, str. 44; urednik časopisa je bil Joseph Smith.
2 1 Korinčanom 15:14
3 Janez 11:25