Dragi prijatelji!
V veselje mi je, da skupaj z vami in z Gospodom hodim po poti učenca.
Ko je Jezus obiskal Nefijce, jim je povedal govor, podoben Govoru na gori, in poudaril, da so se stvari iz starodavnih časov, ki so bile po postavi, v njem izpolnile[1]. . Gospodova izjava, ki jo je podal pred več kot 2.000 leti, da je staro minilo in vse je nastalo novo[2], še dandanes odzvanja. Dana je bila višja »postava«, učil je svetejši način življenja.
Ko je bil Jezus na zemlji, je učil tako, da je ljudem lajšal bremena in pomagal tistim v stiski. Nekateri morda mislijo, da naša prepričanja omejujejo našo svobodno voljo in možnosti, a mi vsi doživljamo, da nas čista resnica in nauk, ki ju je dal Gospod, osvobajata in zagotavljata božansko vodstvo, pomoč in varnost v nemirnem svetu.
Jezusovi nauki so se razlikovali od naukov farizejev, zlasti v tem, kako spoštujemo sabat. Farizeji so si prizadevali, da bi bili videti pravični, a njihovi vzgibi niso bili čisti. Jezus je učil, da je pomembneje delati, kar je dobro, in pomagati ljudem kot upoštevati natančne razlage postave. Izkoristil je čudeže zdravljenja kot priložnosti, da je učil o pravem pomenu sabata in pomembnosti sočutja in ljubezni.
Ko je Jezus rekel: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote,«[3] je imel v mislih, da je sabat dragoceno darilo od Boga, ki nam nudi premor od izzivov vsakdanjega življenja in možnost za telesno in duhovno poživitev. Sabat ni dan, ko opravljamo običajne dnevne dejavnosti, ampak nam nudi dodatne priložnosti za počitek in uteho, osebno razodetje, tako da poslušamo in se učimo o Kristusovi besedi, in možnost, da delamo, kar je dobro, in spodbujamo druge.
Poudarjanje natančnih in slepih pravil, osnovanih na običajih in svetih spisih, pred večnimi in pravimi božanskimi načeli, zgreši Božji namen, da bi nam pomagal napredovati. Kadar se v življenju osredotočamo na Gospoda, njegov jarem postane prijeten in njegovo breme lahko.[4] Bog nam daje zapovedi, vključno s tisto, naj spoštujemo sabat, ne da bi nas težil, temveč blagoslovil. Pot do nebeškega Očeta je tesna in ozka, a Gospod je prišel, da je oznanil, da nam po njej ni treba hoditi samim. Njegovo povabilo vsem, ki se počutijo »obteženi«[5], je, da smo ob njem, da se radostno povežemo z njim in mu pustimo, da nam pomaga nositi naša bremena.
V hebrejščini beseda sabat pomeni »počitek«. Da, obljubil je, »našli boste počitek svojim dušam«.[6]
Ali še vedno delamo sezname, kaj se dela in kaj ne na sabat? Ali smo se s Kristusom spremenili in s pomočjo nebeškega Očeta zarisujemo svoj individualni načrt za čas pred, med in po sabatu?
Sabat lahko napravimo za užitek, tako da služimo drugim, zlasti tistim, ki se ne počutijo dobro, ali tistim, ki so osamljeni ali v stiski. Če jih bomo v duši razveselili, bomo veseli tudi sami.[7]
Ves čas bodimo povezani z nebeškim Očetom, ampak še posebej na sabat tako v cerkveni zgradbi kot zunaj, v naših domovih in domovih naših prijateljev in družin.
Hvaležen sem za priložnost, da hodim skupaj z vami in z Gospodom po poti učenca. Čutim se blagoslovljenega, da imam Gospoda in vas kot svoje brate in sestre in prijatelje ob sebi. Hvaležen sem za sabat v mojem življenju in življenju moje družine. Pomaga nam, da se duhovno ponovno povežemo in preživljamo čas skupaj, kar okrepi našo ljubezen in vezi.
Rad bi vas povabil, da razmislite svoje poti, ko pride do tega, da sami napravite sabat za užitek. Potrebujemo vaše roke pomoči in ljubeč nasmeh na naših nedeljskih sestankih v naših kapelah. Ne moremo sami hoditi po tej poti. Da bi se še naprej učili in udejanjali njegove nauke v svojih življenjih in si prizadevali, da bi spoštovali sabat kot sveti Božji dar. Delimo ta dar z drugimi!
7. Russel M. Nelson, »Gospodov dan je užitek«, generalna konferenca, april 2015