Ko je Izaija prerokoval o poslanstvu Odrešenika Jezusa Kristusa, je rekel: »Poslal me je, /.../ da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo.«1
Ko je Alma zbežal pred duhovniki kralja Noeta, je hodil naokrog in na samem nadaljeval s pridiganjem evangelija. Tisti, ki so verjeli, so šli z njim k Mormonovim vodam, kjer so številni izrazili željo, da se želijo krstiti. Alma potem pojasni, kaj dejansko pomeni biti učenec Jezusa Kristusa: »Nositi drug drugega bremena, da bi bila lahka; /…/ žalovati s tistimi, ki žalujejo; da, in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo.«2
Ti podobni sporočili ponazarjata, da nam bo zemeljska izkušnja vsem prinesla izzive in srčne bolečine in tudi da imamo sveto odgovornost, da v takšnih trenutkih skrbimo drug za drugega.
Pred veliko leti je bil najin štiriletni sin udeležen v hudi nesreči proč od doma. Ko je bil dovolj zdrav, da so ga prestavili v lokalno bolnišnico, smo našli pismo, ki nam ga je skozi vrata potisnila draga sestra iz našega oddelka, v katerem je bilo navedeno, kdo in ob katerih dnevih bo prinašal obroke, kdo bo najine otroke vozil v šolo in kdo nam bo pral perilo itn. Nekaj dni kasneje je bila v bolnišnici tudi moja žena, ki je rojevala najinega najmlajšega sina. Ta sestra je predvidela naše potrebe – z ženo na enem koncu bolnišnice, najinim sinom na drugem koncu bolnišnice in štirimi drugimi otroki, za katere je bilo treba poskrbeti – in nudenje pomoči v tistih šestih težkih tednih je bilo tako zelo dragoceno.
Kaj pa takrat, ko se nas prosi, naj imamo radi in skrbimo za tiste, ki jih ne poznamo, ki so drugačni od nas, ki morda živijo na način, ki ga ne odobravamo? Kaj pa tisti, za katere se zdi, da si ne zaslužijo naše pomoči? Predsednik M. Russell Ballard nas je opomnil, da moramo v takšnih situacijah »Božje otroke sprejeti sočutno in odpraviti vse predsodke, vključno z rasizmom, seksizmom in nacionalizmom«.3
Nedavno sem na družbenem omrežju prebral neko objavo o lokalni političarki na drugem koncu sveta, ki je prerano umrla za rakom. Nekateri komentarji so izražali iskreno obžalovanje, drugi pa, ki so jasno oporekali njeni politiki, so komentirali z manj naklonjenimi besedami. Potem pa je nekdo zapisal naslednje, kar se mi je zdelo zelo globoko: »Do ljudi nismo sočutni zaradi tega, kdo so oni. Do ljudi smo sočutni zaradi tega, kdo smo mi. Če vam primanjkuje sočutja, to govori o vašem značaju, ne njihovem.« Zares moder nasvet.
Zdi se, da je naš svet vse bolj nagnjen k temu, da se osredotoča nase, naglo obsoja in enako naglo graja in napada tiste, čigar mnenja se razlikujejo. Vendar je Odrešenik, ko so ga vprašali, katera zapoved je največja, odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Bodite pozorni na to, da čeprav jo je imenoval druga zapoved, je tudi rekel, da »je njej podobna«.4 Starešina William R. Bradford od sedemdeseterih je nekoč rekel: »Od vseh vplivov, zaradi katerih se ljudje odločajo napačno, je sebičnost zagotovo največji. Kjer vlada sebičnost, Gospodov Duh ni prisoten.«5
Za tiste, ki si resnično prizadevamo slediti Jezusu Kristusu, je to, da se oziramo navzven in skrbimo za ljudi v stiski, morda najbolj temeljna lastnost, ki jo moramo razviti, če želimo biti pravi učenci. Če bomo sočutni oziroma dobrotljivi do vseh Božjih otrok ne glede na to, kdo so, od kod prihajajo ali kaj verjamejo, bomo lahko samozavestno stali pred Bogom.6
Da bi si vsi prizadevali razvijati te značilnosti, skrbeti za ljudi v stiski in da bi bili do vseh Božjih otrok vselej milostni, ponižni in prijazni!
1 Izaija 61:1–2.
2 Mozija 18:8–9.
3 M. Russell Ballard, »Potovanje se nadaljuje!«, generalna konferenca, oktober 2017.
4 Matej 22:37–39.
5 Starešina William R. Bradford, BYU Speeches, 3. jun. 2003.
6 Nauk in zaveze 121:45.