Pred nekaj leti je našo hišo ponoči zajel hud vihar. Že po zgolj parih minutah in nekaj udarih strele je k nama v posteljo prilezla najina mala Manon. Moja žena Véronique je hotela hčerko potolažiti tako, da jo je odnesla k oknu in rekla: »Ne boj se. Glej, kako lepe lučke so na nebu.« A prav v tistem trenutku je nebo pretrgala ogromna strela, ki jo je spremljal grozeč pok. Véronique je v strahu stopila korak nazaj, Manon pa se je še bolj prestrašila!
Ko sem tisto noč opazoval moč narave, si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal o Odrešeniku Jezusu Kristusu, Stvarniku vsega. Razmišljal sem tudi o nebeškem Očetu, ki nam je dal svojega edinega Sina, da bi nas rešil. Dovršila sta najpomembnejše dejanje v vesolju: Za nas sta očistila pot, zato da bomo dobili večno življenje.
Nato sem pomislil na Mojzesa, ki ga je prevzel strah, ko ga je Odrešenik prosil, naj reši Izrael. Gospod mu je rekel:
»Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti. «[i]
Gospodov glas je moral skozi Mojzesovo telo odzvanjati kakor grom. Kakor Mojzes imamo tudi mi odgovornost, da Izrael zberemo v deželo miru, v sionske kole. Kakršna koli že je naša sposobnost samoizražanja, moramo vztrajati v veri. Ali čutimo, da smo zmožni delati, kar od nas želi Gospod? Ali lahko občutimo, da smo odgovorni za zbiranje Izraela? Seveda se začne pri nas samih, pri našem zakoncu in naših lastnih otrocih.
Medtem ko sta bili žena in hčerka zaradi viharja zelo prestrašeni, sem pomislil: »Upam, da bo zdaj deževalo, ker je tako zelo vroče!« Različni zorni koti vodijo do različnih dejanj. Kakšno stališče zavzamemo, ko nas življenje ne vodi po najlažji poti oziroma po poti, po kateri smo hoteli? Ko se je vihar vse bolj krepil, sem razmišljal kakor Joseph Smith, ki je pogosto čutil utrujenost zaradi vseh odgovornosti, ki so mu bile naložene v tako rani dobi. Pogosto je padel na kolena, da bi prosil nebeškega Očeta. Morda se je eden najbolj ganljivih trenutkov zgodil v ječi Liberty, kjer je čutil, da ga je Gospod zapustil. Gospod mu je rekel:
»In če te bodo vrgli v jamo ali v roke morilcev in ti bo izrečena smrtna sodba; če te bodo vrgli v brezno; če se bo proti tebi dvignil val zarode; če bodo hudi vetrovi postali tvoj sovražnik; če se bo na nebu nabrala črnina in se bo vsi elementi združili, da bi ti zaprli pot; in predvsem če bodo same čeljusti pekla široko odprla usta po tebi, vedi, sin moj, da ti bo vse to dalo izkušnje in bo v tvoje dobro. Sin človekov se je spustil pod vse njih. Si mar večji kot on? /…/ [Z]ato se ne boj, kaj lahko naredi človek, kajti Bog bo s teboj na veke vekov. «[ii]
Te besede je verjetno občutil, kakor da bi v njegovo bolno in utrujeno telo udaril grom. A ker so prišle od Odrešenika, so mu dale moč in upanje, ki ju je potreboval, da je navzlic težavam šel naprej. Ali dovolj pogosto pademo na kolena, da bi prejeli moč in upanje?
Gospod pogosto uporablja blag, miren glas Svetega Duha, da nam govori, nas tolaži, nas svari, nas vodi in nas pomirja. To počne v trenutkih dvoma, vendar tudi v času nemira, obupa in stiske. Da bomo poskrbeli, da bomo vedno slišali ta tihi glas, se moramo navaditi na to, da ga v tihih trenutkih zaslišimo oziroma bolje rečeno, da ga občutimo. Potem nam bo, ne glede kako blag je morda, prodrl v srce in misli kakor strela.
O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.
[i] 2 Mojzes 4:11–12
[ii] NaZ 122: 7–9