Bolni otrok prihaja s čolnom, da ga bodo pregledali zdravniki za kolero. (© Sue Owen)
Starešina Dirk Smibert, področni sedemdeseteri, in skupinica papuanskih cerkvenih voditeljev so v Daru prispeli v mraku pozno popoldan 11. novembra. »V Daru smo prispeli, potem ko smo bili v Sogeri, kjer smo ravno ustanovili novo okrožje, obiskali pa smo tudi svete v Isumu, ko smo prejeli novico o tragediji,« je povedal starešina Smibert. »Načrtovali smo, da se bomo v Daruju le ustavili pred poletom, ki smo ga imeli naslednji dan, zato smo se dogovorili, da se bomo naslednji dopoldan sestali s tamkajšnjimi duhovniškimi voditelji na sestanku za usposabljanje. Prav naslednji dopoldan pa me je eden od predsednikov vej obvestil, da je za kolero umrlo že enajst članov njegove veje.«
Starešina Smibert je nemudoma poklical področno predsedstvo, ki je hitro sklicalo nujni sestanek z dobrodelnim oddelkom.
Ker smo hitro sodelovali z lokalnimi zdravniki in politiki, smo izvedli ključne načrte, Cerkev pa je dala na razpolago krajevno kapelo, ki je služila kot začasni oddelek krajevne bolnišnice, katere zmožnosti so bile hitro presežene, ko se je izbruh širil.
»Domačini so bili zelo uslužni, tako da so bolne k nam pripeljali v kanujih,« je rekel dr. Anthony Mahler, zdravnik prostovoljec iz Avstrije, ki je šel na Papuo Novo Gvinejo, ker sodeluje v odzivni skupini. »V prvih štiriindvajsetih urah v vasi Sogere smo obravnavali več kot dvesto primerov kolere, vključno trideset zelo hudih primerov.«