Jezus je potem, ko je čudežno nahranil pet tisoč ljudi, izrekel čudovito pridigo o kruhu življenja. Poudaril je, da je veliko ljudi, ki mu ne sledijo zaradi sporočila, »ampak ker ste jedli kruh in se nasitili«.1 Zato je pojasnil, da je on pravi kruh življenja in da jih posvetni blagoslovi, ki jih prejmejo v tem življenju, četudi na čudežen način, ne bodo rešili: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli.« 2
Učinek njegovega sporočila je bil tak, da je »[p]o tistem /…/ mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim«3.
Ko je Jezus opazoval njihov odziv, je pogledal dvanajstere, ki so bili z njim, in vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi? Peter je takoj sprejel odgovornost, stopil naprej in kot predstavnik tega, kar so čutili vsi, vzkliknil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«4
Mi vsi smo šli in bomo še šli skozi težke situacije v svojem življenju, ko naša pričakovanja ne bodo našla povezave z našo trenutno dejanskostjo.
Nastopili bodo časi, ko se boste počutili utrujeni, razočarani, malodušni oziroma prazni. Poleg tega bodo mogoče nastopili časi, ko bomo morda mislili tako, kot so v starih časih: »Prazno je služiti Bogu! Kakšen je dobiček od tega, da izpolnjujemo njegove zapovedi in hodimo v spokorni obleki pred Gospodom nad vojskami?« 5
To so trenutki, ko pokleknemo in kličemo:
»Kje naj najdem mir?
Kje moje je utehe vir,
ko drugje popolnosti zame ni?
Ko se z ranjenim srcem, jezo ali zlobo,
v duši razdvojim.
Vase poglobim?« 6
Naj vam spregovorim o nekaj načelih, ki nam bodo, če jih bomo razumeli, pomagala vztrajati, ko gledamo naprej v boljše čase.
Namen življenja. Predsednik Nelson nas je spomnil, da ima »radost, ki jo občutimo, le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo«. 7
Nikoli ne izgubite osredotočenosti na to, da je bila ta zemlja, na kateri živimo, ustvarjena in pripravljena za nas, da bi se uresničil načrt odrešitve: »[I]n s tem jih bomo preizkusili, da bomo videli, ali bodo storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal,«8 navzlic življenjskim izzivom, ki jih prinašajo okoliščine. Po drugi strani, kot je pojasnil prerok Joseph Smith, »ti bo vse to dalo izkušnje in bo za tvoje dobro« 9. Preizkušnje so po naravi težke. Če to razumemo, spoznamo, da to ni tako, ker bi bilo kaj narobe z nami, temveč da izpolnjujemo namen, zaradi katerega smo tukaj.
Nikoli ne skočite iz čolna med viharjem. Za trenutek si predstavljajte, da ste v čolnu, ki pluje skozi zelo hud vihar sredi oceana. Predstavljajte si, da »vihar divja! Visoko dvigajo se veliki valovi! Nebo prekriva tema. Blizu ni ne zavetja ne pomoči.«10 Prepričan sem, da bi vam na misel prišlo veliko vtisov in občutkov, vendar to, da bi skočili ven iz čolna, ne bi bil eden od njih. Čoln evangelija nam bo vedno nudil zaščito in zavetje sredi življenjskih viharjev.
Držite se vere in znanja, ki ju že imate. Kralj Benjamin nas je spodbudil, naj verjamemo v Boga, naj verjamemo, da ima vso modrost in vso moč, in naj verjamemo, »da človek ne doume vsega, kar lahko doume Gospod.«11 Na nek način bi razumevanje naše nevednosti moralo biti del našega pričevanja.
Kot del te zemeljske izkušnje nimamo takojšnjih odgovorov na vsa življenjska vprašanja, ki jih prinašajo okoliščine. Zatorej »se oklenite spoznanja, ki ga že imate, in bodite močni, dokler ne prejmete novih spoznanj.«12
To, kar vemo, je pomembnejše in močnejše kot to, česar morda še ne razumemo povsem.
Molim, da bomo s sprejetjem teh načel lahko vedno znova rekli kot Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.« 13
1 Janez 6:26.
2 Janez 6:49.
3 Janez 6:66.
4 Janez 6:67–68.
5 Malahija 3:14.
6 Hymn 129, »Where Can I Turn for Peace?«.
7 Predsednik Russell M. Nelson, »Radost in duhovno preživetje«, generalna konferenca 2016.
8 Abraham 3:25.
9 NaZ 122:7.
10 Hymn 105, »Master, the Tempest Is Raging«.
11 Mozija 4:9.
12 Starešina Jeffrey R. Holland, »Gospod, verujem!«, april 2013.
13 Janez 6:67–68.