Mark W. Hofmann je bil prekupčevalec z redkimi dokumenti in vešč ponarejevalec, ki je izkoristil javno zanimanje za zgodovino svetih iz poslednjih dni in ameriško zgodovino tako, da je v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja prodajal pristne, prirejene in ponarejene dokumente. Leta 1985 je Hofmanna očitno zaskrbelo, da bodo prevaro odkrili, zato je z doma izdelanimi bombami umoril dva človeka, med njima je bil eden njegova stranka.
Veliko Hofmannovih ponaredkov se je navezovalo na zgodovino svetih iz poslednjih dni. Hofmann je bil član Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki je prenehal verjeti v Boga. Sredi svojih dvajsetih let se je začel zanimati za zgodovinska dela o zgodovini Cerkve. Vedel je za dokumente, ki so jih omenjala zgodovinska poročila, a jih niso nikdar našli, denimo izvod pismenk iz Mormonove knjige, ki jih je Martin Harris odnesel strokovnjaku za klasična dela Charlesu Anthonu.1 Leta 1980 je Hofmann trdil, da je našel izvod tega rokopisa, ki je bil prepognjen in vstavljen med strani Svetega pisma kralja Jakoba iz 17. stoletja. Izvedenci, ki so dokument pregledali, so na podlagi doslednosti pisave z drugimi potrjenimi vzorci pisave Josepha Smitha ter Anthonovega opisa pismenk verjeli, da je pristna. S priznanjem tega ponaredka se je začela Hofmannova kariera trgovca z redkimi knjigami in rokopisi.
Hofmann je z raznolikimi tehnikami prepričal strokovnjake, da so njegovi ponaredki pristni. Skrbno je izbiral projekte, se osredotočal na listine, ki so nekoč po vsej verjetnosti obstajale, ter temeljito proučil njihovo ozadje. Iz arhivov je ukradel papir in druge materiale iz določenega obdobja, izdelal svoje črnilo in ga umetno postaral ter skrbno poustvaril poštne žige, da bi ponaredki prestali temeljit pregled izvedencev za dokazovanje pristnosti listin. Proučil je značilnosti pisav piscev in znal jih je ponarediti s presenetljivo natančnostjo. Zaradi njegovih zgodovinskih raziskav in literarnih sposobnosti so listine, ki jih je pripravil, odražale pričakovane slogovne vzorce, ton in vsebino. Izmislil si je prepričljive zgodbe o izvoru in poreklu dokumentov. Včasih je že vnaprej podtaknil manjši ponaredek, da bi zagotovil verodostojnost naslednjemu, ki je bil pomembnejši. Do pristnih redkih dokumentov se je dokopal tako, da jih je sprejel kot plačilo pri blagovnem prometu in potem tržil tako pristne kot ponarejene dokumente. Včasih je pristne listine ali materiale za malenkost spremenil, da bi jim vrednost narasla. Številni izvedenci z različnih področij so nevede potrdili verodostojnost Hofmannovih ponaredkov.
Hofmannovi ponaredki so zajemali dokumente zgodnjih ameriških političnih in literarnih osebnosti, obsegali so vse od vsakdanjih dokumentov s ponarejenimi podpisi do kratkih literarnih del. Hofmann je ponaredil več listin v zvezi s Cerkvijo, med drugim tudi pisma Josepha Smitha, Lucy Mack Smith in Davida Whitmerja. Izdelal je več ponaredkov, ki so se osredotočali na sporne vidike na zgodovino Cerkve, v upanju, da bo zanetil polemiko. Ponaredil je blagoslov, s katerim Joseph Smith domnevno določa svojega sina, Josepha Smitha III., za svojega naslednika. Ponaredil je tudi pismo Martina Harrisa iz leta 1830 (poznano pod imenom »močeradje pismo«), ki opisuje, da se je Joseph Smith ukvarjal z ljudsko magijo.2 Hofmann je s svojimi ponaredki ukanil ne le cerkvene voditelje in zgodovinopisce, temveč tudi svojo družino in prijatelje, arhivarje in knjižničarje ter druge strokovnjake. Cerkev je od njega pridobila več dokumentov in njegovi ponaredki so postali tema tako strokovnih poizvedovanj kot javne razprave.
Leta 1985 se je Hofmann začel pogajati za prodajo ponarejenega dokumenta Kongresni knjižici (Library of Congress) za 1,5 milijonov dolarjev. Takrat so Hofmannovi stroški potovanj, razkošja, redkih knjig in ponarejenih dokumentov presegli njegov zajeten dohodek. Druge stranke so začele spraševati za dokumente, za katere je Hofmann plačilo že prejel, a jih še ni izdelal. Ker se je zbal, da ga bodo razkrili, in ker je bil pod pritiskom, je Hofmann dostavil paket z doma izdelano bombo, ki je ubila zbiralca Stevena F. Christensena. Hofmann mu je obljubil zbirko dokumentov nezadovoljnega zgodnjega apostola Williama McLellina, a mu jih ni uspelo izdelati. Ker je želel pozornost s sebe preusmeriti na Christensenove druge poslovne dejavnosti, je drugo bombo dostavil na dom J. Garyja Sheetsa, Christensenovega poslovnega sodelavca, kar je ubilo Sheetsovo ženo Kathy. Naslednji dan je v Hofmannovem avtu v bližini Tempeljskega trga razneslo tretjo bombo, še preden jo je uspel dostaviti neznani žrtvi. Detonacija je policijo hitro pripeljala do obremenilnih dokazov, ki so Hofmanna povezali z bombami. Forenzični strokovnjaki so vzeli pod drobnogled Hofmannove ponaredke in odkrili dokaz, da je umetno postaral črnilo. Nazadnje je priznal umora in ponaredke ter bil obsojen na zaporno kazen petih let do doživljenjskega zapora, s sodnikovim predlogom, naj se ga nikdar ne izpusti.
Največji tragediji, ki sta povezani s Hofmannovimi ponaredki, sta smrt Kathy Sheet in Stevena Christensena. Ponaredki so predstavljali izzive tudi za delo zbirateljev in trgovcev rokopisov in knjig, zgodovinarjev in arhivarjev. Čeprav je policijska preiskava povezala Hofmanna s številnimi ponaredki, pa so njegove trgovske mreže otežile, da bi izsledili obseg in lokacijo njegovega dela. Dvanajst let po bombah, na primer, so dokument, ki je po mnenju strokovnjakov pristna pesem Emily Dickenson, povezali s Hofmannom. Napačne predpostavke, do katerih so pripeljali Hofmannovi dokumenti ali citati, in so nazadnje vodili do njegovega izmišljenega dokaza, še vedno izkrivljajo nekatere prikaze zgodovine svetih iz poslednjih dni.
Od 80-ih let prejšnjega stoletja je Cerkev obsežno objavljala dela o svoji zgodnji zgodovini in tako pripomogla do boljšega razumevanja nekaterih zgodovinskih dogodkov, ki jih je Hofmann izkoristil v svojih ponaredkih, da bi vrgel slabo luč na Cerkev. Cerkveni zgodovinarji in arhivarji so postali prav tako vse bolj oprezni pri potrjevanju trditev o izvoru dokumentov in zgodovinskem ozadju z drugimi dokazi. Objava in digitalizacija dokumentov Josepha Smitha ter še veliko drugih pomembnih zbirk listin je razširilo temelj, na podlagi katerega se ocenjuje nova odkritja.
Cerkveni viri
Dallin H. Oaks, »Recent Events Involving Church History and Forged Documents«, Ensign, okt. 1987, 63.
»Church Releases Statement on Mark Hofmann Interviews«, Ensign, okt. 1987, 78–79.
»Document Dealer Confesses«, Ensign, apr. 1987, 77.
»Fraudulent Documents from Forger Mark Hofmann Noted«, Ensign, oktober 1987, 79.
Bibliografija
Richard E. Turley Jr., Victims: The LDS Church and the Mark Hofmann Case (Urbana: University of Illinois, 1992).
Sheri Dew, Go Forward with Faith: The Biography of Gordon B. Hinckley (Salt Lake City: Deseret Book, 1996), 425–432.