Mormoni oziroma člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni so kristjani in verjamejo, kar je Jezus v Svetem pismu učil o kesanju. V nadaljevanju boste lahko prebrali, zakaj verjamejo, da je kesanje pomembno za vse.
Kaj Nova zaveza uči o kesanju?
Ko je bil Jezus Kristus na zemlji, je povedal priliko o kesanju. V priliki sta farizej, samopravičniški verski voditelj in cestninar, zaničevani pobiralec davkov, oba molila v templju. Farizej je mislil, da se mu ni treba kesati. Rekel je: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.« (Lk 18,11–12). Po drugi strani pa je cestninar ponižno molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (Lk 18,13). Jezus je učil, da bo prej kot farizej opravičen skesani cestninar. Učil je: »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,14).
Ta prilika lepo zajame Odrešenikov novozavezni nauk o kesanju. Družba, v kateri je živel Jezus, je pravičnost merila po poslušnosti Mojzesovi postavi, verskemu zakoniku, ki se je osredotočal na zunanji videz (gl. Larry Y. Wilson, »The Savior’s Message of Repentance«, Ensign, feb. 2016, 48). Ko pa je prišel Jezus Kristus, je učil višji zakon, ki je poudarjal naše vzgibe in želje srca. Učil je, da je kesanje bolj povezano s spremembo naših src, kot s tem, kar je vidno na zunaj. Učil je, da se moramo vsi spreminjati in rasti — vsi se moramo pokesati — da bomo sprejemljivi pred Bogom.
Kaj mormoni verjamejo o kesanju?
Mormoni kot kristjani verjamejo, da je kesanje ravno tako pomembno danes, kot je bilo, ko je na zemlji živel Jezus Kristus. Starešina Larry Y. Wilson, mormonski voditelj, je učil: »Nenehno si moramo prizadevati za notranjo spremembo, ki se zgodi, ko prepoznamo, da smo tudi mi — vsi — grešniki. Tako bo v naše srce in um prišlo dovolj ponižnosti, da bo omogočila nadaljnje kesanje.« (»The Savior’s Message of Repentance«, 50)
Mormoni verjamejo, da moramo za resnično kesanje in spreminjanje občasno oceniti, kje se lahko izboljšamo. Starešina Wilson je predlagal, da se občasno vprašamo: »Ali sem nepotrpežljiv, negativen, prestrašen, kritičen, vase zagledan, posesiven, lahkomiseln, polten, ciničen ali len?« (»The Savior’s Message of Repentance«, 51) Takšno ocenjevanje naših šibkosti se lahko zdi strašljivo oziroma težko. Vendar se ne bi smeli bati — misel, da se lahko spremenimo, sama po sebi zbuja upanje.
In mormoni verjamejo, da nam ni treba samim premagati naših slabosti. Zares, kot kristjani verjamejo, da trajno spreminjanje in rast nista mogoči brez pomoči Jezusa Kristusa. Verjamejo Kristusovi obljubi, zapisani v Novi zavezi: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (gl. 2 Kor 12,7–10; gl. tudi Etr 12,27)
Ali mormoni verjamejo v pekel?
Tako Sveto pismo kot Mormonova knjiga učita, da bodo tisti, ki se ne bodo pokesali, trpeli bolečine pekla: »Da, zgrabila sta jih smrt in pekel; /…/ in vsi, katere so zgrabili, morajo pred Božji prestol in sodilo se jim bo po njihovih delih, od koder morajo na kraj, pripravljen zanje, in sicer jezero ognja in žvepla, ki je neskončno mučenje.« (2 Ne 28,23; gl. tudi Mt 10,28)
Mormoni verjamejo, da se izraz pekel lahko nanaša na dva različna kraja: prvič, kraj, kjer začasno čakajo duše tistih, ki so »umrli v svojih grehih«, da bi tam bolje spoznali Jezusa Kristusa in pričakali vstajenje (gl. NaZ 138,32); in drugič, kraj imenovan zunanja tema, kraj bivanja Satana in njegovih angelov (gl. Zvesti veri [2004], 103). Verjamejo, da je zelo malo posameznikov tako hudobnih, da bodo obsojeni na zunanjo temo.
Kot kristjani se radostijo v Odkupitelju, Jezusu Kristusu, ki je preko odkupne daritve in vstajenja premagal tako smrt kot pekel. Hvaležni so, da je Jezus Kristus vsem omogočil, da se spreminjamo, rastemo in se vrnemo k Očetu v nebesih, če se pokesamo. Če bi o Jezusu Kristusu, našemu Odrešeniku, radi izvedeli več, obiščite mormon.org.
