Že kot fant sem intenzivno razmišljal o tem, kako lepo bi bilo imeti srečno družino, takšno, kjer otroke lahko vzgajata mati in oče v pravičnem, poštenem, mirnem vzdušju domačega ognjišča. Sam sem namreč odraščal le ob vzgoji naše ljube mame, ki je ob izgubi našega očeta ostala sama z devetinpolletno hčerjo in z dvema sinovoma, starima leto in pol ter dve leti. Vzgajala nas je z zgledom dobrega starša in pri tem vztrajala, dokler ni prišel čas, da si ustvarimo svojo. Zase lahko povem, da mi je dala s svojim vztrajanjem in s predanostjo svojim otrokom čudovit vzorec, kako pomembna je družina in kako veliko se starši odrekajo zanjo.
Kot rečeno, sem tudi sam začel najprej razmišljati, po odsluženem vojaškem roku pa tudi načrtovati, da si ustvarim svojo družino. Takrat še nisem bil v cerkvi in nisem poznal meril, načel in načrta, ki ga ima nebeški Oče za nas in sem se ob iskanju svoje življenjske družice in ustvarjanju svoje poslovne kariere nenadoma znašel v neki brezizhodni situaciji, iz katere dolgih pet let nisem znal priti ven.
Takrat se je v mojem življenju ustavilo vse, ne le načrtovanje družine. Znašel sem se v situaciji, v kateri sem si, če sem hotel obstati, našel novi krog prijateljev. Vseh pet let so se kar vrstile 'priložnosti', da postanem slab človek, čemur sem se učinkovito izogibal. Močan zgled pri tem mi je vedno bila moja mama, ki si tudi ni dovolila kloniti različnim in stalnim pritiskom družbe, da postane slabša oseba. Takrat je bila moja psihična kondicija na najnižji točki v mojem življenju, veliko je bilo neprespanih noči, ves čas sem bil tudi nezaposlen, skratka, najtežjih pet let mojega življenja. Zaradi vsega tega sem začel izgubljati vsakršno upanje.
A potem se po petih letih začne odvijati preporod mojega življenja. Najprej mi nekdo uredi redno službo, skoraj istočasno - čeprav s tako slabo psihično kondicijo in samopodobo - postanem všeč moji današnji življenjski družici Dragici, ki v moje življenje pride v paketu skupaj z otrokoma Andrejo in Tomažem, nakar sva skupaj po enem letu blagoslovljena s svojim stanovanjem, kmalu zatem dobiva hčerko Majo, se poročiva in za piko na i pride v naše življenje obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa.
Vsi našteti blagoslovi so se v tem vrstnem redu zgodili v petih letih in so mi bili v odgovor, da sem po načrtu nebeškega Očeta, ki pozna pot vseh svojih otrok, moral skozi to preizkušnjo. Ko sem postal član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, sem to tudi bolje razumel. Ker si nisem dovolil kloniti pritiskom družbe, da postanem ne le slab, ampak zelo slab človek, me je ob svojem času začel tako obilno blagoslavljati, da so se mi sanje o družini končno (z nekajletno zamudo) uresničile. S samega dna brez kančka upanja sem naenkrat pristal v družinski pravljici. Zame je bil to velikanski čudež.
Zadnjih devetnajst let živi moja družina srečno z obnovljenim evangelijem Jezusa Kristusa. Najina hči Maja zdaj služi kot misijonarka v alpskem misijonu, kjer po svojih besedah uživa vsako minutko služenja.
Vsi imamo močno pričevanje, da je družina osrednji del Stvarnikovega načrta za večno usodo njegovih otrok in da imamo starši sveto dolžnost, da ljubeče in pravično vzgajamo otroke, da skrbimo za njihove telesne in duhovne potrebe in jih učimo evangelija Jezusa Kristusa. Nebeški Oče nam s pomočjo svetih uredb in zavez, ki so na voljo v templjih, omogoča, da se družine lahko vrnemo v Božjo navzočnost in se tam združimo za večno. Ljubezen, ki jo v naši družini čutimo drug do drugega, nas močno motivira, da ta cilj uresničimo in s spolnjevanjem zavez in zapovedi skupaj dosežemo povzdignjenje v najvišji Božji slavi.
Neizmerno sem hvaležen nebeškemu Očetu za to in za mnoga druga spoznanja.