Dokumentarna serija »Who Do You Think You Are?« (Kaj mislite, kdo ste?) je v veliko državah po vsem svetu televizijske gledalce in sodelujoče osupnila in pritegnila. V seriji je nastopilo veliko slavnih ljudi in bili so čustveno ganjeni, ko so odkrili, raziskali in predstavili zgodbe njihovih prednikov. To navdušenje in čustvena ganjenost sta zanimiva, zlasti v luči evangelijskega vidika. Ti slavni ljudje brez pomoči sposobnih rodoslovcev takšnih nepozabnih izkušenj ne bi imeli.
Kaj mislite, kdo ste? Kdo so vaši predniki? Sam sem otrok spreobrnjencev v Cerkvi in evangeliju. Oče in mati sta se Cerkvi pridružila oktobra 1971. Oče me je krstil februarja 1972, ko sem dopolnil osem let. Oče, zelo zvest spreobrnjenec v Cerkvi, je zgodaj začel z raziskovanjem družinske zgodovine in opravil delo družinske zgodovine za več tisoč naših prednikov. Oče še vedno dela na svoji družinski zgodovini, čeprav je star triinosemdeset let. Sam pravkar odkrivam družinska imena po materini strani. Mati je umrla leta 1998 in čeprav je bilo narejenega že veliko dela, je veliko dela še treba narediti. Moj cilj je, da bi na karticah za tempeljske uredbe svoje ime videl tako pogosto kot očetovo ali ženino, ko grem v tempelj. Toda če hočem, da mi bo to uspelo, potrebujem pomoč, prav kakor smo videli v dokumentarni seriji »Who Do You Think You Are?«. Pri iskanju imen mi pomaga žena – vneta rodoslovka. Brez njene pomoči bi napredoval zelo počasi. Če ste kakor jaz in številni drugi, poiščite nekoga, ki vam bo pri tem delu pomagal. Potem boste naredili več, videli boste, da se je vaše prednike našlo in da je delo za vašo lastno družino opravljeno. Tempeljsko delo prinaša čudovite občutke. Zlasti izjemno je, ko grem skozi tempelj za nekoga od lastnih prednikov, ki sem ga našel z lastnim delom ali o njem bral.
Predsednik Nelson je imel leta 2018 na aprilski generalni konferenci čudovit govor z naslovom Razodetje za Cerkev, razodetje za naša življenja. V govoru je rekel nekaj zelo zanimivega, kar je zame od takrat zelo pomembno: »Nebes nič ne odpre bolj kot kombinacija tega, da smo vse bolj čisti, dosledno poslušni, da iskreno iščemo, se vsak dan gostimo s Kristusovimi besedami iz Mormonove knjige ter čas redno namenjamo tempeljskemu delu in družinski zgodovini.« [Poudarek dodan.] Sledimo preroku! Svoje prednike vzemimo v tempelj!
V zadnjih desetletjih se je veliko gradilo nove templje. Z vse večjo dostopnostjo templjev je bistvenega pomena, da jih tako vi kot jaz pogosto obiščemo. Ko sem služil kot kolski predsednik, je nekoč k meni prišla neka zvesta ženska iz Cerkve in rekla, da je že dolgo tega, kar je bila v templju. Glede templja je imela mešane občutke. Rekel sem ji, da to ni problem. Poznal sem druge, ki so čutili enako. Vprašal sem jo, ali bi se nam pridružila na enem od teden dolgih potovanj z Norveške v švedski tempelj v Stockholmu, a sodelovala samo v eni predstavitvi. »V eni sami predstaviti na dan?« je vprašala zelo presenečeno. »Ne,« sem rekel, »na eni sami predstavitvi v celem tednu! Določite dan, ko čutite, da vas tempelj najbolj kliče, in tisti dan pojdite le na eno predstavitev. Druge dni greste lahko na sprehode okrog templja in počnete, kar boste čutili, da vas zbližuje s Kristusom.« Tako je storila in to je bil začetek spremembe zanjo in odnosa, ki ga je imela do templja.
Kdo vam lahko pomaga najti prednike? Kaj lahko naredite, da boste redno prihajali v tempelj?
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«[1]
[1] Jn 3:16