V Veliki Britaniji 6. april sodi v novo davčno leto. Zato ta datum zame kot upokojenega finančnega svetovalca nima samo duhovnega pomena. Spomnim se potrebnih priprav, da bi zmanjšali davčne obveznosti strank in poskrbeli, da je bilo njihovo poslovanje pripravljeno za novo davčno leto. To je bil stalni postopek, ki je trajal prav vse leto in so bila zanj potrebna vestna prizadevanja - priprave.
Podobno so za posvetno samostojnost potrebne priprave in ne en sam postopek. Ko bi le lahko zelo telovadili en dan v letu in potem na to pozabili do naslednjega!
Tako ne gre! Posvetna samostojnost, sposobnost, da poskrbimo zase, za svojo družino in druge, je doživljenjsko delo. Za to je potrebno trdo delo, molitev, preučevanje in meditacija. Potrebna je odločnost in nemara predvsem vera ter samoobvladovanje.
V tem članku bom razpravljal o osebnih financah, enem vidiku posvetne samostojnosti.
Rečeno nam je, da se ne bomo bali, če bomo pripravljeni. Vera izhaja iz tega, da poslušamo svoje voditelje in zaupamo njihovi navdihnjeni presoji. Svetujejo nam, na primer, naj se izogibamo dolgu (ali ga hitro odplačamo), tako da živimo v mejah svojih zmožnosti, in naj plačujemo desetino in postna darovanja, zato da nam bo Gospod lahko odprl okna nebes.
Svetoval sem veliko članom s finančnimi težavami. To je malce tako kot shujševalna dieta. Ljudje so na začetku močni, toda tako hitro se vdajo, da sploh ne dopustijo možnosti. Malo jih upošteva načela, ki se jih je dovolj dolgo poučevalo, da bi lahko dopustili, da bi delovala. »Razglasil si nam težke reči, bolj kot jih zmoremo prenesti.«[1]
Nekemu malemu podjetju, ki je bilo moja stranka, je šlo zelo dobro, toda direktor si je navzlic mojemu nasvetu kupil BMW za 70.000 dolarjev. Navsezadnje ga je imel njegov sosed! Rekel sem mu, da bo avto kmalu jemal samoumevno, zaradi slednjega pa bo veliko revnejši. Kmalu zatem mi je telefoniral.
»Prav imaš, Chris,« mi je rekel, »to je le kup pločevine in zdaj ta mesec ne moremo poplačati dolgov.«
Podjetje je propadlo in tragedija tega je bila, da bi bilo lahko drugače.
Poskušamo ohranjati videz, tako da kupujemo z mislijo na to, kako nas bodo dojemali drugi! To imenujem »nakup za druge ljudi«. Ponos, napihovanje ega, imenujte to, kar že hočete, ima lahko tragične posledice.
Zgornjo zgodbo primerjajte s »skopuškim Nickom« iz Portugalske, ki je prišel v Anglijo, da bi našel delo. Bil je v dvajsetih letih in poročen. Zavaroval sem njegovo prvo stanovanjsko posojilo. Trdo je delal, toda skupina njegovih sovrstnikov ga je imela za neradodarnega posameznika, skratka za skopuškega. Žene nikoli ni peljal ven ali šel na počitnice, ne kupil daril. Samo delal je in delal in delal.
V nekaj letih je stanovanjsko posojilo odplačal in prihranil dovolj denarja, da se je vrnil na Portugalsko, tam zgradil družinsko hišo in kupil dva stanovanja, ki ju je oddajal. Nazadnje sem slišal, da je Nick začenjal nov posel. »Skopuški Nick« ni bil skopuški! Imel je vizijo, zastavil je cilje in se žrtvoval za varnost svoje družine. Kupil je le, kar je potreboval; njegove želje so morale počakati.
Kaj pa mi? Ali »kupujemo za druge ljudi«? Ali pa smo dovolj potrpežljivi, da počakamo, da si ne naprtimo dolgov, razen za nujnosti - po možnosti za izobrazbo, hišo in skromen avtomobil - in celo potem jih hitro odplačamo. Plačevati bi morali desetino in postna darovanja. Pričujem vam, da so Gospodovi blagoslovi resnični in da bomo uspevali, če bomo poslušni. To vem iz lastnih izkušenj.
Če smo z eno nogo stopili v svet materialnih stvari, ki si jih ne moremo privoščiti, se hitro umaknimo. Posojila bi morala biti za omenjene nujnosti, četudi bi bil že čas za menjavo kavča! Odločite se, kaj hočete, postavite si cilje in načrtujte proračun, kako boste svoje želje uresničili. Pri tem molite in delajte. To so sestavine uspeha!
[1] 1 Ne 16:1