Danes je veliko govora o potrebi po doživljenjskih učencih – posameznikih, ki živijo po etiki stalnega izobraževanja in intelektualnega razvoja, zato da se prilagajajo svetu hitrih in stalnih sprememb. V tej »dobi hitrega napredka«,[1] ko vplivi, kot so tehnologija, globalizacija in izginjanje biotske raznovrstnosti, istočasno hitro napredujejo, doživljenjsko učenje preprosto ni več konjiček – to je nuja.
Motivacij za nadaljnje učenje je veliko. Danes jih je ogromno primoranih svoje znanje ohranjati na tekočem, ker je od tega odvisna njihova posvetna rešitev. Drugi se z izobraževanje zamotijo po svojih obveznostih ali jim je v razvedrilo po upokojitvi. Nekateri lahko k učenju pristopajo z mešanico teh motivacij ali z nečim v celoti drugačnim. Ne glede na razlog noben ni močnejši od tihe, skrite spodbude človekove veroizpovedi in osebne vere.
Doživljenjsko učenje obsega veliko več kot to, kar se človek nauči v razredu. Drugi prerok Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Brigham Young je rekel, da je to celotno življenje »velika šola« učnih priložnosti brez konca.[2] Učimo se v družinah, skupnostih, cerkvah in vsepovsod vmes. Pokojni predsednik Cerkve Gordon B. Hinckley (1910–2008) je imel v mislih široko prostranost in neskončno globino izobraževanja, ko je govoril o nuji po stalnem učenju. »Ne morete si privoščiti, da bi se ustavili,« je dejal. »V svojem razvoju ne smete počivati. Toliko se je treba naučiti, za učenje pa je tako malo časa.«[3]
Veliko veroizpovedi pridiga o pomembnosti pridobivanja znanja in razvoja inteligence. Neki ugledni judovski rabin inteligenco imenuje »največji Božji dar človeštvu«.[4] Odlomek iz svetih spisov svetih iz poslednjih dni pravi, da je »Božja slava inteligenca«, [5] in svete iz poslednjih dni spodbuja, naj se učijo iz »najboljših knjig«.[6] Koran pa uči, da »resnični strah Božji« spoznajo le tisti, »ki imajo znanje«.[7]
Resnično, doživljenjsko učenje, ki je ena najvišjih Božjih prioritet za človeštvo, veliko vernikom prinaša dostojanstven položaj. Sledi nekaj razlogov zakaj:
Vera nudi okvir, ki človeku pomaga pri prilagajanju spremembam
Sveto pismo je polno poročil o tistih, ki so se naučili prilagoditi novim okoliščinam. Adam in Eva sta se naučila živeti novo življenje izven edenskega vrta. Izraelski otroci so se pod Mojzesom naučili prilagoditi novemu življenju izven Egipta. In zasužnjeni Izraelci so se naučili sedemdeset let živeti izven svojega ljubega Jeruzalema.
Nekatere najtrajnejše življenjske lekcije pridejo v času neuspeha in spremembe, ko premislimo o načinu, na katerega delamo stvari, in po rešitve sežemo globoko v svoje duše. V tem kontekstu je okvir vere svetla luč zaradi svojega trmastega vztrajanja pri večnem upanju ter višjem namenu in načrtu za življenje. Če imamo namen, ki je višji od nas samih, to veliko ljudem pomaga, da k neuspehu in spremembi pristopijo s posebnim duševnim mirom. Čeprav vsi ne soglašajo, je kljub temu za veliko ljudi to, da ima Bog vesolja nadzor in da nam vsem želi najbolje, tolažilna resničnost.
Vera ljudi spodbuja k dejavnemu prizadevanje po učenju
Avtorica Dorothy Sayers je rekla: »Edini pravi cilj izobraževanja je preprosto tale: ljudi naučiti, kako naj se učijo.«[8] Drugi avtorici, Ellen Parr, se pogosto pripisuje naslednje besede: »Zdravilo za dolgčas je radovednost. Za radovednost pa ni zdravila.«
Vera spodbuja radovednost in vprašanja. Glagoli »vprašati«, »iskati« in »trkati« se v Svetem pismu v celoti pojavljajo več kot petsto krat (to se nanaša na angleški jezik). V judovski veri je po besedah nekega rabina »verska dolžnost otroke poučevati, da postavljajo vprašanja«.[9] Ker se je Martin Luther spraševal o katoliški dogmi, je to pripeljalo do protestantske reforme. Vprašanja, ki jih je Joseph Smith postavil Bogu, so pripeljala do ustanovitve Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in treh novih knjig svetih spisov. Najbolj znano pa je nemara to, da je Kristus svoje privržence učil: »Prosíte [v angl. »ask« oz. vprašati] in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«[10]
To ni nikakršen pasivni vzorec učenja, temveč tisti, ki ljudem predlaga, naj spoznajo z lastnimi dejanji.
Vera poudarja ponižnost glede tistega, česar ne vemo
Ena velikih nevarnosti tega, da pridobimo več znanja, je skušnjava, da mislimo, da vemo vse. Pavel iz Nove zaveze je učil, da tisti, ki »si /.../ domišlja, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati«.[11] Leta 1969 je mormonski voditelj Hugh B. Brown to povedal drugače in zapisal, da čeprav je njegova Cerkev razglasila veliko pomembnih resnic, »obstaja nedoumljivo večji del resnice, ki jo moramo še odkriti«.[12]
Takšno odkritje se samo po sebi zgodi v skupnosti, kraju, ki ga verniki poznajo. Če prisluhnemo kolektivnemu umu in izkušnjam drugih moških in žensk, se lahko hitreje učimo. Pokojni Paul Kalanithi je zapisal: »En sam človek nikoli nima vsega človeškega znanja. Slednje raste iz odnosov, ki jih ustvarjamo drug z drugim in s svetom, in kljub temu nikoli ni zaključeno.«[13] Jezus je rekel: »Eden seje, drugi žanje.«[14]
Vera nenehno stremi k pridobivanju znanja
C. S. Lewis je zapisal, da je »vse, kar ni večno, večno zastarelo«.[15] V mormonski tradiciji je Joseph Smith rekel, da je edino, kar ob smrti lahko vzamemo s seboj, znanje, ki smo ga shranili v umu. »Katero koli načelo inteligence pridobimo v tem življenju, bo z nami vstalo« po smrti. Nadalje je rekel: »Če človek v tem življenju pridobi več znanja in inteligence, /.../ bo imel toliko večjo prednost v prihodnjem svetu.«[16] Tako je doživljenjsko učenje veliko več kot zgolj to, da poskrbimo za svojo posvetno rešitev.
Za družbo ni nič koristneje kot tisti, ki nenehno stremijo k pridobivanju znanja.
Učenje ni aktivnost, ki je edinstvena za to življenje. Nauk Brighama Younga to razjasni: »Ne pričakujemo, da se bomo, ko živimo na zemlji, prenehali učiti; in ko gremo skozi tančico, pričakujemo, da se bomo učili še naprej.«[17]
V času, ko je doživljenjsko učenje bistvena praksa, za družbo nič ne bi moglo biti koristneje kot tisti, ki nenehno stremijo k pridobivanju znanja.
[1] Thomas L. Friedman, Thank You for Being Late: An Optimist’s Guide to Thriving in the Age of Accelerations.
[2] Brigham Young, v Journal of Discourses, 12:124.
[3] Teachings of Gordon B. Hinckley, 298–299.
[4] Rabbi Lord Jonathan Sacks, http://rabbisacks.org/necessity-asking-questions-bo-5777/
[5] Nauk in zaveze 93:36.
[6] Nauk in zaveze 88:118.
[7] Koran 35:28, izdaja Oxford World’s Classics.
[8] Dorothy Sayers, The Lost Tools of Learning.
[9] Rabbi Lord Jonathan Sacks, http://rabbisacks.org/necessity-asking-questions-bo-5777/
[10] Matej 7:7.
[11] 1 Korinčanom 8:2.
[12] Hugh B. Brown, An Eternal Quest – Freedom of the Mind, Brigham Young University Speeches of the Year (13. maj 1969), 12.
[13] Paul Kalanithi, When Breath Becomes Air.
[14] Janez 4:37.
[15] C. S. Lewis, The Four Loves.
[16] Nauk in zaveze 130:18–19.
[17] DBY, 91.