Ker imam svojo družino rad, sem si vselej prizadeval, da bi lahko bil zgled, da bi pojasnjeval, prepričeval, dokazoval, molil, se postil, se igral, popravljal in da bi drugi popravljali mene, kakor tudi izvajal odrešilne uredbe za svojo družino in po svojih najboljši močeh sledil vzoru našega Odrešenika Jezusa Kristusa tako, kot je on služil svojim otrokom.
In spet, če imajo starši otroke v Sionu v katerem njegovem okolišu, ki je ustanovljen, ki jih ne učijo, da bi razumeli nauk kesanja, vero v Kristusa, Sina živega Boga, in krst ter dar Svetega Duha s polaganjem rok, ko so stari osem let, naj za ta greh odgovarjajo starši..1
Če boste »sledili vzoru našega Odrešenika, glede na to, kar nam je zapovedal, bo na sodni dan z vami dobro. Amen.«2
Jezus Kristus nam je dal zgled v vsem, v krstu, molitvi, sodbi, modrosti, sočutju, odpuščanju, ponižnosti, poslušnosti, milosti, prijaznosti in prepričevanju.
Eno od orodij, ki jih imamo v cerkvi, da krepimo, združujemo, načrtujemo, postavljamo cilje, molimo, odgovarjamo na doktrinarna vprašanja in se radostimo, je družinski večer, kjer lahko pokažemo vzor Jezusa Kristusa.
V priročniku za seminar in inštitut Gospel Teaching and Learning piše: »Ljubil jih je, zanje molil in jim nenehno služil. Našel je priložnosti, da bi bil z njimi in da bi izkazoval svojo ljubezen. Poznal je njihova zanimanja, upanja in želje in vedel, kaj se jim v življenju dogaja.
Vedel je, kdo so in kaj lahko postanejo. Našel je edinstvene načine, kako jim pomagati pri učenju in rasti – načine, mišljene samo zanje. Ko so se borili, ni obupal nad njimi, ampak jih je še naprej ljubil in jim služil.
Pripravil se je. /.../ Iskal je vodstvo nebeškega Očeta.«3
Včasih je največji izziv želja, da bi imeli popoln družinski večer. Spominjam se težav, ki smo jih včasih imeli z usklajevanjem pravega dneva v tednu in z iskanjem najboljšega urnika sredi šolskih obveznosti otrok, vendar smo s premislekom in modrostjo vedno našli rešitev za naše izzive.
Spominjam se, da so bili med najboljšimi družinskimi večeri tisti, ko smo povabili misijonarje, naj v naš dom pripeljejo raziskovalce pred njihovim krstom, da bodo lahko videli, kako poteka družinski večer v mormonski družini, in tudi, da bi jim pomagali s poučevanjem evangelija. To so bili vselej trenutki, prežeti z duhovnostjo, ki so jih naši otroci imeli radi.
V družinskem razglasu piše: »Mož in žena imata resno odgovornost, da skrbita za in ljubita drug drugega ter svoje otroke. Otroci so Gospodova dediščina (gl. Ps 127:3)«. Starši imajo sveto dolžnost, da svoje otroke vzgajajo v ljubezni in pravičnosti, da poskrbijo za njihove telesne in duhovne potrebe ter jih učijo, naj imajo druge radi in jim služijo, izpolnjujejo Božje zapovedi in so poslušni zakonom države, kjer koli živijo. Možje in žene - matere in očetje - bodo glede izpolnjevanja teh dolžnosti odgovarjali pred Bogom.«4
Drugo, čemur smo na družinskih večerih namenjali skrb, je bilo, da smo v družini poučevali samozadostnost. Z otroki sva bila vedno odkrita in vedno smo se skupaj odločali, kakšno življenje bi lahko imeli in kako bi to lahko dosegli. Kot družina smo se tudi spodbujali, da učimo pomembnost našega družinskega priimka, da ustvarimo družinsko dediščino in za to smo uporabili misel, da »se družinski odnosi po smrti nadaljujejo.«5
Na družinskih večerih smo se učili o načrtu odrešitve, kako naj na stvari gledamo z vidika večnosti, in spoznali, da »pravi nauk, če ga razumemo, spremeni odnos in obnašanje«6. S pravim namenom smo šli v tempelj, da bi izvajali uredbe za svoje prednike, in to nam je vedno dalo občutek, da smo za vselej povezani z vsakim od njih.
_________________________________
1NaZ 68:25.
2Mrm 7:10.
3Gospel Teaching and Learning, p, V – Seminaries and Institutes of Religion.
4Družina: Razglas svetu, 6. odstavek
5Družina: Razglas svetu, 3. odstavek
6Boyd K. Packer, »Little Children«, Ensign, nov. 1986, 17.