Ko je Jezus nekoč ozdravil slepega moža, »je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ‘Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa’. /…/ Odšel je torej in se umil.«[1]
To dejanje je vselej pritegnilo mojo pozornost. Spet drugič so Jezusove besede ali čudovit dotik njegove zaščitniške roke zadostovale, da je vernik ozdravel. Toda ob tej priložnosti je iz prsti in lastne sline napravil blato, potem je z zdravilnim balzamom pomazilil oči ponižnega in zvestega slepega moža, ki je, potem ko si je oči umil, prvič v svojem doslej temnem življenju lahko videl.
Iz tega milostnega dogodka se lahko nekaj naučimo. Gospodov del (slina) in naš del (prst) skupaj ustvarita zdravilno blato, ki drugim pomaga, da v življenju duhovno spregledajo, kar jih bo spremenilo na bolje. Skupaj z Gospodom smo del tega blata, ki Božjim otrokom omogoča, da vidijo, kakor jih vidi Gospod.
V zgodbi je Jezus vprašal: »Veruješ v Sina [Božjega]?«[2] Ta novi človek, z novimi priložnostmi v življenju, je odgovoril: »’Verujem, Gospod,’ in se je pred njim poklonil do tal.«[3]
Ne vemo, vendar je zelo verjetno, da se je življenje tega človeka povsem spremenilo, ko je dobil fizični vid, pa tudi duhovni vid, in je svoje življenje posvetil posnemanju Gospoda Jezusa Kristusa v služenju sočloveku.
Za ponižne učence Jezusa Kristusa je značilno, da blagoslovov, ki so jih prejeli, ne obdržijo zase, ampak jih delijo z vsemi tistimi, ki so pripravljeni poslušati in jih sprejeti. To so ljudje, ki si prizadevajo delati dobro in razdajajo Odrešenikovo ljubezen, ki so jo prejeli iz rok svojega Učitelja.
Nekega deževnega dne smo bili moja ljubljena žena Eliza in najina hčerkica Beatriz v avtomobilu. Vključevali smo se na avtocesto, ko smo zagledali drobceno in slabotno starejšo ženičko, ki je hodila ob cesti. Močan dež ji je premočil tanka oblačila. Bili smo prehitri, da bi se ustavili, vendar smo se samo spogledali in kar najhitreje obrnili avtomobil. Ko smo se vrnili k ženski, smo ustavili avto in moja ljuba žena je tej ženski stekla na pomoč, medtem ko sem jaz poklical policijo. Posedli smo jo v avtomobil, jo posušili in jo zavili v toplo odejo. Obljubili smo ji zaščito in varnost. Ostali smo z njo, dokler ni prispela policijska patrulja, in po opravljenih poizvedovanjih so jo policisti vzeli v svoje varstvo. Izrazili so hvaležnost za to, kar smo storili za to dobro žensko, ki je žalostnega obraza hodila na nevarnem kraju.
Ko smo nadaljevali pot, smo bili Gospodu hvaležni, da nam je dopustil, da smo bili njegove roke in da smo tej osamljeni ženski izkazali skrb in prijaznost, ki nam jo Gospod naklanja vsak dan.
Ko mi opravimo svoj del, Gospod opravi svoj. Oplemeniti nas in nas dvigne v neslutene duhovne višave. Ko z nebeškim Očetom sklenemo svete zaveze, nas poveže na poseben način in nam da dostop do moči odkupne daritve Jezusa Kristusa. »Naš Oče želi globlji odnos z vsemi svojimi sinovi in hčerami, vendar se moramo odločiti sami. Ko se odločimo, da se mu z zaveznim odnosom približamo, mu to omogoča, da se nam približa in nas še bolj blagoslovi.«[4]
Moja prošnja in povabilo je, da smo mi ta prst, ki jo je Gospod uporabil za ozdravljenje. Pričujem, da je Jezus Kristus veliki Zdravitelj naših duš. Naj bo naš del vselej združen z njegovim, da bomo postali eno z njim in da bomo »kakor je on«.[5]
V imenu Jezusa Kristusa, amen.
[1] Janez 9:6–7.
[2] Janez 9:35.
[3] Janez 9:37.
[4] »Oblecite si Gospoda Jezusa Kristusa«, J. Anette Dennis, generalna konferenca, april 2024.
[5] Moroni 7:48.