Pred nekaj leti me je mučil nenavaden kašelj. Po zdravniških pregledih in različnih zdravilih se je zdelo, da nič ne pomaga. Moje telo je bilo popolnoma izčrpano. Štiri dni nisem mogel spati. Prišla je sobota, vendar olajšanja ni bilo. V zgodnjih nedeljskih jutranjih urah sem Gospoda prosil za njegovo moč. Kljub temu nisem imel miru, vendar mi je prišla na misel fraza: »Vrnil se bom k tebi.« Natančno sem poznal ozadje te fraze. S svetimi v kolu Oeiras na Portugalskem sem delil razmišljanje o tem, kaj je uredba (zakrament) in kako se »v uredbah le-tega razodeva moč božanskosti«.1
Začel sem z razlago, da je zakrament uredba, dejanje, vendar postane drugačno dejanje, postane sveto dejanje. Zakaj? Prvič, ker predstavlja oziroma je simbol Odrešenika in njegovega odkupitvenega poslanstva; drugič, ker je to dejanje povezano z zavezami; tretjič, ker se opravlja z močjo svetega duhovništva glede na red Božjega Sina, in nazadnje, ker je povezano z imenom Jezusa Kristusa, z imenom, ki ima moč.
Nadaljeval sem s pojasnjevanjem, da vsak košček kruha in požirek vode, blagoslovljen s polnomočjem svetega duhovništva, predstavlja Kristusovo telo in kri. To je nova zaveza,2 a individualna in zelo osebna. Predsednik Dallin H. Oaks je učil: »Ker je kruh razlomljen in razdeljen, je vsak košček edinstven, tako kot so edinstveni posamezniki, ki ga prejmejo. Vsi imamo različne grehe, ki se jih moramo pokesati. Vsi imamo različne potrebe, da nas okrepi odkupna daritev Gospoda Jezusa Kristusa, ki se ga v tej uredbi spominjamo«.3
Vsak košček kruha prejmemo posamezno in vsak kozarček vode se vzame posamezno. To je povabilo: »Vstanite in pristopite k meni, da boste položili svojo roko v mojo stran in da boste otipali tudi sledove žebljev na mojih rokah in na mojih nogah, da boste vedeli, da sem Izraelov Bog in Bog vse zemlje, in so me ubili zavoljo grehov sveta.«4
Vsak teden imamo priložnost, da smo Božje priče. Priče njegovega imena, imena, ki ima moč. Ko sta Peter in Janez ozdravila »moža, ki je bil od rojstva hrom«5, »so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji«.6
Kaj je bilo tako pomembno, da so se ti voditelji verske družbe »zbrali skupaj«? Česa so se bali? »Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: ‘Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?’ Peter je odgovoril: V imenu Jezusa Kristusa.« Petru in Janezu je bilo torej zapovedano, »da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu«.7
Svetim iz Oeirasa sem dal izziv, naj bolj zavestno vzamejo zakrament, in jim obljubil, da se bo Gospod Jezus vrnil, da nam bo pomagal s svojo močjo. Zdaj sem bil jaz na vrsti, da sprejmem izziv, naj vse, v kar verjamem, preizkusim v praksi.
Celo s popolnoma izčrpanim in razbolenim telesom in brez olajšanja od kašlja sem se odločil, da bom tisto nedeljo vzel zakrament. Vedel sem, kako naj moč črpam iz zakramenta: »To delajte v moj spomin.«8
Tisti dan sem vzel zakrament s srcem, polnim hvaležnosti za Božjega Sina, ovit v misli na njegovo zemeljsko poslanstvo. Želel sem si, da se ta trenutek ne bi nikoli končal. Na koncu zakramentnega sestanka sem ugotovil, da sem prenehal kašljati. Tako je ostalo ves dan. Izpolnil sem svoje zadolžitve za služenje, se vrnil domov in trdno spal s pričevanjem o Odrešenikovem imenu in njegovi odkupitveni moči.
- Nauk in zaveze 84:20
- Luka 22:30
- Dallin H. Oaks, uvodno sporočilo (nagovor na seminarju za nove predsednike misijona, 25. junij 2017)
- 3 Nefi 11:14
- Apostolska dela 3:1-6
- Apostolska dela 4:1
- Apostolska dela 4:18
- Luka 22:19