Naslednji članek je drugi od šestih zgodb v seriji z naslovom Mejniki in čudeži: dediščina svetih iz poslednjih dni v Evropi. Raziskave za ta članek je opravil in članek napisal dr. James Perry, član visokošolske akademije, zgodovinar in pisec za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. V naslednji knjigi »Saints – volume 3« (Sveti, 3. knjiga) bo veliko drugih zgodb in dogodkov glede ustanavljanja Cerkve v Evropi.
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je bila uradno ustanovljena s šestimi člani, 6. aprila 1830, v majhni koči v severnem delu države New York. Cerkev se je od skromnih začetkov pred več kot 190 leti povečala na 16,5 milijonov članov v skoraj 31.000 občestvih po vsem svetu. Cerkveni voditelji so že zgodaj poslali misijonarje v tujino, da bi širili evangelij Jezusa Kristusa po svetu. Septembra 1850 so Lorenzo Snow, T. B. H. Stenhouse in Joseph Toronto posvetili Italijo za misijonarsko delo in jo zaprli 17 let kasneje. Zaradi vere, žrtvovanja in predanosti štirih članov je leta 1966 Ezra Taft Benson, tedaj član zbora dvanajstih apostolov, italijanski misijon ponovno posvetil.
Nekega poletnega dne leta 1958 so ženska in trije moški stali na mirni cesti v vasici Comerzo v Italiji, bdeli in čakali na prihod predsednika in sestre Christensen iz francoskega misijona. Ti štirje sveti so bili edini člani v svojem področju Italije, ki je štela okrog 49 milijonov ljudi. Razen občasnih obiskov cerkvenih voditeljev in drugih članov je bila ta skupinica svetih osamljena in na stotine kilometrov stran od najbližjih članov.
Predsednik in sestra Christensen nista bila povsem prepričana o pravi smeri in sta sprva zgrešila cesto, preden sta se vrnila nazaj. Ko sta se Christensenova srečala s Pietrom in Felicito Snaidero, Santom Beltramom in Luigijem Pittinom so si izmenjali izraze ljubezni in tople pozdrave. Vsi štirje so bili v svojih šestdesetih oziroma sedemdesetih letih in so bili člani že več let. Pietro in Felicita sta Cerkev spoznala leta 1949, ko sta živela v Cannesu v Franciji. Njuna hči se je z družino pridružila Cerkvi in jima želela predati evangelijsko sporočilo. Pietro in Felicita sta se krstila kasneje leta 1951 skupaj s Santom Beltramom, moškim, ki sta mu predstavila evangelij. Četrta oseba, Luigi Pittini, se je krstil nekaj let kasneje, potem ko sta Snaiderova učila tudi njega.
Santo in Luigi sta se pripeljala veliko kilometrov daleč s kolesom, da sta se srečala s Christensenovima, kar sta delala vsak teden za njihov zakramentni sestanek. V osmih letih je Santo manjkal samo na enem sestanku. Snaiderova sta skupinico svetih odpeljala v svoj skromen dom na hladno pijačo. Felicità je med druženjem v svoji kuhinji odprla vrata, ki so vodila v majhno enosobno kapelo, ki jo je Pietro zgradil sam. Vedel je, da njihova skupinica svetih potrebuje prostor za čaščenje, in čeprav ni imel nobenega znanja o tesarstvu in je imel samo žago in kladivo, je prevzel nalogo, da nekaj naredi.
Soba je bila samo dva metra široka in štiri metre in pol dolga, a v njej sta bili dve majhni okni in na vsakem vaza. Lesena tla so bila zribana do čistega in na vsaki strani sobe so stali štirje pleteni stoli. Za njihov tedenski zakramentni sestanek je bila pripravljena mizica s steklenimi zakramentnimi kozarčki in kruhom. V treh pesmaricah so bile označene štiri pesmi, ki so jih italijanski sveti znali peti v francoščini. Na steni na enem koncu sobe je bila slika templja Salt Lake, na drugi pa je bila slika Prvega predsedstva.
Predsednik in sestra Christensen sta se štirim italijanskim svetim pridružila pri zakramentnem sestanku. Sestra Christensen je o tisti priložnosti rekla: »Nebeški Oče je v tistem majhnem prostoru izlil toliko Božjega Duha in navdiha, kot v naših najlepših tabernakljih ali kapelah v Združenih državah. Vsi smo imeli privilegij, da smo pričevali.«
Po sestanku je Santo Beltrame predsedniku Christensenu predal desetino za tri leta, ki je že nekaj časa ni mogel darovati. Tudi brat Pittini je daroval svoje skromne prihodke Cerkvi. Čeprav so italijanski člani živeli daleč stran od organizirane veje in v osami, so si prizadevali, da so kljub stalnemu nasprotovanju lokalnih duhovnikov spolnjevali zaveze, ki so jih sklenili.
Skupina je potem uživala pri kosilu, ki ga je sestra Snaidero pripravljala več ur. Njena hči jim je poslala nekaj živil, ki so jih prihranili za to posebno priložnost, in bili so presrečni, da so jih užili s svetima, ki sta potovala tako daleč
Nekaj mesecev potem, ko sta se Christensenova sestala s skromnimi svetimi v Comerzu v Italiji, sta Pietro in Felicità odpotovala v bernski tempelj, kjer sta se pečatila za čas in vso večnost. Na žalost je Santo Beltrame umrl nedolgo zatem. Nikoli ni dobil priložnosti, da bi šel v tempelj, a leto kasneje so bile uredbe zanj opravljene po namestniku. Sveti so se še naprej zvesto sestajali v Comerzu, dokler niso prišli misijonarji in so se začela ustanavljati občestva v Italiji. Leta zvestobe so bila nagrajena in bili so priče neverjetni rasti Cerkve v Italiji.
Prispevek teh predanih svetih iz poslednjih dni je pripomogel k rasti Cerkve od štirih članov leta 1958 do skoraj 27.500 članov, ki se udeležujejo v 95 občestvih v Italiji danes. Za najnovejše podatke o Cerkvi v Italiji kliknite tukaj.
Od prvih dni Cerkve do današnjih dni so sveti iz poslednjih dni darovali svoj čas, talente in veščine za delo Cerkve v Evropi. Če imate dodatne informacije o Pietru in Feliciti Snaidero, Santu Beltramu ali Luigiju Pittinu oziroma osebno izkušnjo o članu Cerkve, čigar doprinos bi bil zanimiv za druge v evropskem področju, prosimo, pošljite svoje podatke ali zgodbo na EUAChurchHist@ChurchofJesusChrist.org
