Kako začneš pripovedovati resnično življenjsko zgodbo, ki je tako boleča, da bi večino tega želel pozabiti? Dele zgodbe poskušaš izbrisati iz spomina, jih pozabiti, spomini na druge dele pa te še vedno spravijo v jok. Toda mogoče s tem, da jo povem, lahko pomagam drugim, ki menijo, da je breme življenja pretežko in ne morejo naprej. Zaradi ljubezni nebeškega Očeta in spoznanja o Odrešeniku Jezusu Kristusu bodo lahko nadaljevali v veri in preživeli.
V Ukrajini sem se rodila staršema, ki nista nikoli odrasla. Bila sta alkoholika in narkomana, ki se nekako nista znala soočiti z življenjem. Zdelo se je, da je mati skušala najti smisel v življenju tako, da je spala z drugimi moškimi. Oče je opravljal priložnostna dela in zaslužil nekaj malega denarja, a ga je, ko ga je dobil, zapravil za alkohol in droge. Z mamo nista bila pogosto skupaj. Skupaj smo ju videvali vsakih nekaj tednov.
Bili smo štirje otroci. Imela sem starejšega brata Maxima, svojo sestro dvojčico Katio in mlajšega brata Griša. Bili smo si precej blizu. Starejši brat je poskušal vse, kar je lahko, da bi nas preživljal. Sčasoma je bilo to zanj pretežko in tega ni več zmogel, zato se je odločil, da si bo vzel življenje. Ko se je to zgodilo, nama je bilo s sestro zares težko, saj sva bili tako rosno mladi in še tega nisva vedeli, kako naj poskrbiva zase, kaj šele za najinega mlajšega brata. Bratec je hudo zbolel in nismo imeli denarja za zdravila oziroma za ustrezno hrano. Stanje se mu ni izboljšalo in je doma umrl. S sestro nama je bilo zelo hudo, saj sva, stari komaj štiri leta, v zelo kratkem času nenadoma ostali brez obeh bratov. Spomnim se, da sva s sestro mislili, da bova midve umrli naslednji. Ko se ozrem nazaj, se nebeškemu Očetu zahvaljujem, da je bila v tistih težkih časih ob meni moja sestra dvojčica. Imeli sva le druga drugo in to naju je držalo pri življenju.
S sestro sva ves čas trpeli. Nikakor nismo imeli veliko in spominjam se neke noči v naši hladni hiši, ko sva bili tako zelo lačni, da sva na koncu jedli pasjo hrano. Velikokrat sva šli od hiše do hiše in sosede prosili za ostanke hrane.
Tista zima je bila taka mrzla, midve pa sploh nisva imeli plašča. Oče se je v srcu omehčal in se je odločil, da nama ju bo priskrbel. Ko nama je to povedal, sva bili tako navdušeni, ker nikoli nisva imeli ničesar novega. Odvlekel naju je ven na mraz in v temi smo začeli hoditi po ulici in se ustavili pred neznano hišo, kjer so bile ugasnjene vse luči. S sestro sva bili malce zmedeni, vendar sva vedeli, da je bolje, da sva tiho. Oče nama je rekel, naj počakava zunaj in naj bova tiho. Ko sva stali tam, se je neka ženska na drugi strani ceste zadrla na naju: »Spravita se stran, če ne bom poklicala policijo!« Kaj naj storiva? Bili sva stari pet let, stali sva pred neko temačno hišo in zmrzovali na mrazu in poslušali grožnje, da bodo nad naju poklicali policijo. Ravno takrat pa je iz hiše prišel najin oče, nama izročil plašča ter rekel, naj začneva teči. Komaj smo prišli domov, ko je na vratih potrkalo: »Odprite! Policija!« se je zaslišalo zunaj. Oče je prišel v najino sobo in nama rekel, naj se s plaščema skrijeva med posteljo in steno. Policaji so vztrajno trkali in klicali, naj odpre vrata, in ko oče tega ni hotel storiti, so začeli streljati v vrata. Ko so vstopili, so vklenili očeta in ga odpeljali. S sestro sva bili preplašeni, saj nisva vedeli, kaj se dogaja. Policaji so mojega očeta spravili v en avto, naju pa v drugega. Takrat sva očeta videli zadnjič.
S sestro so naju dali v sirotišnico, ker nisva mogli nikamor drugam. Bili sva zelo preplašeni, saj je to pomenilo, da nimava več staršev in da nikoli več ne bomo družina. Vendar je Gospod bdel nad nama, saj je bila ženska, ki je skrbela za vse otroke najine starosti, najprijaznejša ženska na svetu. Res ji je bilo mar zame in za mojo sestro. Bila nam je kakor nova mama. Pravzaprav sva jo celo klicali mama Luda. Odpeljala naju je v svoje stanovanje in naju nahranila. Zaradi tega bi lahko zašla v resne težave, vendar vem, da je bil Gospod na najini strani.
V sirotišnici sva bili tri leta. Sploh ni bilo lahko, vendar je bil velik blagoslov, da sva skozi vse to lahko ostali skupaj. Ljudje so naju večkrat skušali ločiti, toda mama Luda je vselej poskrbela za to, da sva ostali skupaj.
Ko sva dopolnili osem let, je prišla neka družina in govorila z nama. Bili sva zelo navdušeni, saj se kaj takega redko zgodi, zlasti osemletnikom. Z njimi sva bili lahko šest tednov in sva jih lahko spoznali. Bilo je zelo zabavno in odločili so se, da naju želijo posvojiti.
Takrat se je zgodil še en čudež, kajti zares težko je posvojiti dvojčici iz Ukrajine, a tokrat je uspelo. Pravi blagoslov je bilo vedeti, da bova ostali skupaj. S sestro sva se odločili, da želiva, da naju ta družina posvoji. Bili sva zelo navdušeni, hkrati pa tudi zelo žalostni, ker nisva hoteli zapustiti mame Lude in prijateljev, ki sva jih v teh treh letih pridobili. Morali sva spremeniti priimek, zadnjo vez, ki sva jo imeli z mamo in očetom.
Prišli sva v Utah, ne da bi vedeli, kje to je. S sestro nisva znali angleško. Nikogar nisva poznali, razen družine, ki naju je ravno posvojila. Tri tedne kasneje sva začeli hoditi v šolo in imeli veliko težav. Gospod naju je blagoslovil in spoznali sva nekaj dobrih prijateljev, ki so nama bili pripravljeni pomagati pri učenju angleščine. Spominjam se, da smo nekega ponedeljka zvečer šli na tempeljski trg, kjer so nas poučevali ukrajinski misijonarji. Zabavno je bilo poslušati, da še nekdo poleg naju govori najin jezik. To, da sva spoznavali Jezusa, je bilo za naju nekaj povsem novega, vendar nama je to, da naju pozna in ljubi, zares dobro delo. Vprašali so naju in odločili sva se, da se krstiva decembra.
Ta dan se je moje življenje povsem spremenilo. Še vedno ni bilo lahko, vendar sem preko Odrešenika Jezusa Kristusa in njegove milosti ugotovila, da je življenje lahko veliko boljše. Vem, da nebeški Oče ljubi vsakogar od nas. Osebno nas pozna in mu je za nas iskreno mar. Vem, da Odrešenik Jezus Kristus živi. Vem, da se je žrtvoval za vsakogar od nas, da se lahko znova vrnemo k njemu. Vem, da bomo v življenju izjemno blagoslovljeni, če bomo sledili njegovim naukom. Tako hvaležna sem za evangelij. Srčno ga imam rada. Vse to rečem v imenu Jezusa Kristusa, amen.