Visoko v balkanskih hribih nad Skopjem se nahaja vasica, imenovana Količani. Vaški otroci že od leta 1940 obiskujejo tamkajšnjo majhno osnovno šolo. Šest razredov so ogrevali s posameznimi pečmi na drva, v katerih je vsako jutro zakuril šolski hišnik. Sčasoma so stene in strop zaradi saj počrneli in zrak v razredih je bil vsak dan poln dima.
Zaradi nevarnih razpok v temeljih je bila nevarna tudi šolska zgradba. Notranji in zunanji omet na zidovih je bil poškodovan in je odpadal. Veliko dela je bilo potrebno opraviti, da bi bila šola varna za otroke, ki so se vsak dan prihajali učit.
Starešina in sestra Stringham, misijonarja Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, sta opazila nezdravo situacijo in šla do ravnatelja šole ter ga vprašala, kaj bi želel, da bi se naredilo. Ponižno je vprašal: »Ali bi nam lahko pomagali prepleskati razrede, da bi se znebili madežev zaradi dima?« Misijonarja sta odgovorila: »Mislim, da to lahko narediva, ampak ali ne bi bilo bolje, da bi zamenjali tudi stare peči na drva?«
Z upanjem na obrazu je vprašal: »To bi naredila?«
Potem sta misijonarja pogledala skozi okno in opazila hiško na bregu pod šolo in vprašala, če je to šolsko stranišče. Šla sta po blatni poti, da bi preverila stanje stranišč – dveh lukenj v tleh brez tekoče vode za umivanje rok.
Misijonarja sta se v sodelovanju z lokalnimi družinami odločila, da bosta pomagala, da se bo za šolajoče se otroke nekaj spremenilo. Kar se je začelo kot majhen projekt s pleskanjem in nekaj novimi sistemi HVAC, se je spremenilo v vaški čudež.
Začele so prihajati in pomagati družine otrok. Ko je župan občine izvedel, kaj se dogaja v šoli, je našel dodatna občinska sredstva, da bi pomagal pri potrebnih projektih. On in celotna vas so se zavzeli, da bi šola postala varen in vesel kraj, kjer se bodo otroci učili.
Misijonarji so z donacijami Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni peči na drva zamenjali z enotami HVAC, pritrjenimi na stene, in prepleskali razrede.
Potem so se lotili novih stranišč. Na pomoč so prišli lokalni gradbinci in darovali čas, delo in material. V šoli so staro drvarnico preuredili v stranišče z dejansko tekočo vodo in pravimi školjkami. Z betonom so popravili stopnice, hodnike in stebre. Vsa šola je dobila novo fasado in zunanjost je bila prepleskana. Polomljene ograje so popravili in zgradili nov podporni zid, da so nagnjeno igrišče zravnali, in je postalo varno za igro.
Nek učenec šestega razreda je daroval denar, ki ga je dobil za rojstni dan, da bi pomagal pri popravilih šole. Radodarna darovanja časa, dela, materiala, hrane in vsega, kar so lahko ponudili, so presegla vsa pričakovanja.
Vsi v vasi so prišli na praznovanje velike otvoritve. Svoj blagoslov je dodal tudi imam iz bližnje mošeje. Otroci so peli in plesali, ko so glasbeniki igrali na dvostrunske čiftelije; in poslušali so govore hvaležnosti.
Župan je v nagovoru meščanom rekel: »Danes bi radi pokazali, da se toliko dobrega doseže samo, kadar sodelujemo z miroljubnimi nameni brez osebnih interesov. Ta dan bo ostal v zgodovinskem spominu te šole.« Misijonarjem Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni se je zahvalil za njihov doprinos.
Ko so se misijonarji kasneje srečali z lokalnimi organizacijami, ki so pomagale pri šolskem projektu, so izvedeli, da je bila vrednost dodatnih sredstev in darovanega dela več kot dvakrat večja od tega, kar je prispevala Cerkev.
