Petdeset mladih odraslih iz vse Evrope se je od 26. julija do 2. avgusta 2025 zbralo blizu kraja Veliko Tarnovo v Bolgariji, da bi služili v šoli za socialno ogrožene otroke. Enotedenski dogodek, ki ga je organizirala Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je zaznamoval začetek projekta štirifazne obnove in urejanja okolice »Umetnostne in obrtne šole Dimitarja Ekimova« v bližnji vasi Rusalya.
Udeleženci so pripotovali iz držav, med katerimi so bile Avstrija, Romunija, Češka, Nemčija, Italija, Španija, Švica, Romunija, Anglija in Francija.
Konferenca se je uradno začela v nedeljo, 27. julija, z bogoslužjem, predstavitvijo šole in večerom, na katerem naj bi se udeleženci povezali. Dogodek sta vodila starešina in sestra Bailey, redna starejša misijonarja Cerkve, pomagali pa so jima mladi odrasli voditelji in drugi misijonarski pari. Pridružili so se tudi trije lokalni mladi odrasli iz Sofije, ki so pomagali premoščati lokalno povezovanje.
Udeleženci so vsak dan v tednu delali od devetih zjutraj do petih popoldan, da so pleli, obrezovali grmičevje in drevje in urejali peščene površine – spreminjali zaraščeno okolico v prihodnja igrišča za šolske otroke. Med odmori za kosilo in druženje z otroki je bilo radostno.
Prva polovica petkovega delovnika se je zaključila z živahnim kulturnim praznovanjem. Prostovoljci in študentje so plesali na glasbo z vsega sveta, ki je dosegla vrhunec v povezovalni in veseli izvedbi tradicionalnih bolgarskih ljudskih pesmi. Vladalo je vzdušje enotnosti in radosti.
Poleg boljšega zunanjega videza so številni ugotovili, da so bile izkušnje duhovno bogate. Aleksandar Stoyanov iz Sofije je dejal: »Nikdar me delo še ni tako izpolnjevalo, kakor me je služenje tem ljudem.« Kenya, mlada odrasla iz Španije, ki izvira iz Peruja, je takole preprosto izrazila svojo srečo: »Zelo dobro,« je rekla z veselim nasmehom. Eimer Allott iz Anglije je razmišljala: »Imeli smo nekaj govorov na duhovnih minutah … o tem, da je bilo prvo, kar je Jezus naredil, služenje. Božji Duh, ki ga občutimo tukaj, pomeni, da so ljudje drug do drugega bolj prijazni.«
Animari Dimitrova, lastnica šole, se je skupini toplo zahvalila: »Iz vsega srca se vam zahvaljujemo. Smo vaši zelo, zelo dobri prijatelji in vas imamo radi.« Njene besede so odražale globoke vezi, ki so se spletle med tednom.
Otroci in prostovoljci so se med svojim zadnjim popoldnevom skupaj smejali, plesali in se objemali – čustveno slovo, ki je izražalo vzajemno ljubezen in spoštovanje, ki se je razvilo s služenjem.
Županov namestnik Georgi Nedev, ki je projekt podpiral od začetka, je večkrat prišel na obisk. Potem ko se je udeležil četrtkove večerne predstavitve z govori in pričevanji, je pripomnil, da je občutil »toplino in širjenje ljubezni«.
Voditelj Cerkve v Bolgariji, okrožni predsednik Nikolai Danev, je na dogodku govoril o pomembnosti služenja, pri čemer je navedel Kristusovo zapoved, naj ljubimo Boga in bližnjega. Theon Grigorov, lokalni projektni vodja, je priznal, da se je sprva bal obsega dela, vendar je rekel: »Lažje je bilo z ljudmi [na konferenci], ker so bili tako pripravljeni pomagati.«
Christian Ottiker, direktor oddelka za blaginjo in samostojnost na področju Srednje Evrope, je poudaril vizijo Cerkve o tem, da skupnosti postavlja tako, da se osredotoči na enega naenkrat.
Sestra Sharon Eubank, direktorica za cerkveno humanitarnost, člane pogosto opomni, naj se »z ljudmi okrog sebe povežejo z dobroto«. Ta konferenca je poosebljala ta ideal in dokazala, da ko se verni ljudje zberejo pri služenju, se spremenijo življenja in skupnosti.