Novice iz sveta - 15. NOVEMBRA 2012
Politični svet je na nogah. Ekonomija se maje. Javno zaupanje bledi. Posamezniki čutijo svojo ranljivost. Družbena povezanost pa je vse slabša. Medtem zgodbe o gnevu in razburjenju polnijo komunikacijske frekvence, ulice in mestne hiše. Kje so v teh ekstremnih časih glasovi ravnovesja in zmernosti? Predsednik Cerkve Thomas S. Monson je v nedavnem nagovoru, ki ga je imel v krogu pripadnikov raznih ver, izjavil: »Ko nas v mislih spodbuja duh dobre volje in ko se občega problema lotimo s skupnimi prizadevanji, so rezultati lahko nadvse zadovoljujoči.« Še več, nekdanji predsednik Cerkve Gordon B. Hinckley je nekoč dejal, da je »skupno življenje v družbah, kjer vladata spoštovanje in vzajemna skrb, žig o kakovosti civilizacije«. Ta žig o kakovosti je vse bolj ogrožen.
Tako veliko navad in dogovorov sodobne kulture - povsod navzoči mediji, anonimno in neizsledljivo sodelovanje preko spleta, politiziranje rutine, razdeljena skupnost in družinsko življenje - spodkopava vrline in oliko, ki omogočajo miroljubno sobivanje v pluralnih družbah. Tapiserija civilne družbe se trga, ko se jo napne do skrajnosti. Spoštljivo obnašanje potem postane merilo našega kolektivnega in osebnega značaja kot državljanov demokracije.
Zdrava demokracija na različne načine ohranja ravnovesje, vključno s tapiserijo tekmovalnih interesov in učinkovitim sistemom vladnih preverjanj. Vseeno pa se ta red navsezadnje zanaša na integriteto ljudi. Ko je starešina D. Todd Christofferson iz zbora dvanajstih apostolov govoril na generalni konferenci, svetovnem zborovanju Cerkve, ki je dvakrat letno, je zatrdil: »Na koncu se zgolj notranji moralni kompas vsakega posameznika lahko učinkovito spopade tako z osnovnimi razlogi kakor tudi s simptomi družbenega propadanja.«
Podobno je predsedujoči škof H. David Burton poudaril, da vrline, kot so zvestoba, dobrotljivost, radodarnost, ponižnost in odgovornost, pomenijo »same temelje krščanskega življenja in so zunanji odraz notranjega človeka«. Tako se moralne vrline mešajo s civilnimi vrlinami. Resnost naših skupnih izzivov kliče po prav tako resnemu vključevanju z razumnimi zamislimi in rešitvami. To, kar potrebujemo, je pravična razprava, ne srditi spori.
Spoštljivo obnašanje ni le stvar pogovora. To je v prvi vrsti način vključevanja. Zaradi vsesplošne tehnološke povezanosti družbe je osamitev postala nemogoča. Od vseh institucij ima vera v sodobnem svetu v javnosti nemara največje težave pri prilagajanju moralnih meril. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni se tako danes kot vso zgodovino v odnosu z javnostjo neprestano sooča z zakonskimi interesi različnih interesnih skupin. Cerkev raje, kot da bi obšla pravila zakona in spoštljivega obnašanja, išče pot sodelujočega vključevanja in se izogiba nevarnostim pikrega soočenja.
Ko je predsednik Monson ponovil ta način javnega vključevanja, je izjavil: »Kot cerkev ne pomagamo le svojim ljudem, temveč tudi ljudem dobre volje po vsem svetu, in sicer v tistem duhu bratstva, ki prihaja od Gospoda Jezusa Kristusa.« Ko je starešina Robert D. Hales iz zbora dvanajstih apostolov govoril o spoštljivem obnašanju na osebni ravni, je svete iz poslednjih dni učil, kako naj se odzovejo na kritiko: »Nekateri ljudje zmotno mislijo, da so odgovori, kot je tišina, krotkost, odpuščanje in ponižno pričevanje, pasivni oziroma šibki. Toda če hočemo ʽ[ljubiti] svoje sovražnike, [blagoslavljati] tiste, ki [nas] preklinjajo, delati dobro tem, ki [nas sovražijo] in [moliti] za tiste, ki [nas s prezirom izrabljajo] in [nas] preganjajoʼ(Mt 5:44), je potrebna vera, moč in predvsem krščanski pogum.«
Moralna osnova spoštljivega obnašanja je zlato pravilo, ki ga uči širok spekter kultur in posameznikov, najbolj razširjeno pa Jezus Kristus: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« (Lk 6:31) Ta etika vzajemnosti nas vse opominja na našo odgovornost do drugih in poudarja skupno naravo človeškega življenja.
Podobno Mormonova knjiga pripoveduje resno zgodbo o civilizacijskem propadu, v kateri različni narodi ponavljajo cikel razcveta, ponosa in padca. V skoraj vsakem primeru se seme propada začne s kršenjem preprostih pravil spoštljivega obnašanja.Sodelovanje, ponižnost in sočutje se postopoma umikajo sporom, razdorom in zlonamernosti.
Potreba po spoštljivem obnašanju je nemara najbolj koristna na področju strankarske politike. Ker Cerkev deluje v državah po svetu, sprejema bogastvo pluralizma. Tako politična raznolikost svetih iz poslednjih dni zaobsega ideološki spekter. Posamezni člani svobodno lahko izberejo svoje politično prepričanje in pripadnost. Še več, Cerkev se ne izreka za nobeno posebno politično ideologijo ali gibanje. Kljubuje kategorizaciji. Njena moralna merila se lahko odražajo v številnih strankah in ideologijah.
Nadalje Cerkev zaskrbljeno gleda politiko ustrahovanja in retorični ekstremizem, zaradi česar je spoštljiv pogovor nemogoč. Ker Cerkev postaja vse bolj prepoznavna in je javni profil članov vse večji, je naravno, da iz tega izhajajo različni glasovi in mnenja.Nekateri lahko te glasove celo napačno razumejo kot odločitve in smernice Cerkev. Kakor koli, posamezni člani mislijo in govorijo v svojem imenu. Samo Prvo predsedstvo in dvanajst apostolov govori za celotno Cerkev.
Etično življenje svetih iz poslednjih dni članom narekuje, da z bližnjimi ravnajo s spoštovanjem ne glede na položaj. Obnašanje v verskih krogih bi moralo biti v skladu z obnašanjem v posvetnih krogih. Cerkev upa, da bo naš demokratični sistem omogočil bolj prijazne in bolj utemeljene izmenjave med vsemi državljani Amerike, kot pa to vidimo sedaj. Predsednik Monson je na tiskovni konferenci svoje inavguracije poudaril pomembnost sodelovanja v javnih prizadevanjih: »Odgovorni smo, vsi sveti iz poslednjih dni, da smo dejavni v skupnostih, kjer živimo, in da sodelujemo z drugimi cerkvami in organizacijami. Moj namen v tem je, [...] da odstranimo šibkost nekoga, ki stoji sam, in da to nadomestimo z močjo ljudi, ki sodelujejo.«