Če hočemo v teh zelo težkih časih prestati preizkušnje, skušnjave in izzive, ki nas doletijo, in se navsezadnje vrniti domov k nebeškemu Očetu, je bistveno, da nadaljujemo v veri.[i]
Odrešenik je popolni zgled nadaljevanja v veri. Ko se je nanj zgrnila razsežnost odkupne daritve, je zaklical Očetu: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« V odgovor je nebeški Oče poslal angela »iz nebes in ga krepčal«.[ii]
Jezus se v tistem trenutku, ko je vsa teža trpljenja povzročila, da je Božji Sin neznosno trpel telesno in duhovno ter trepetal zaradi bolečine[iii], ni ustrašil naloge ali se odločil, da bi odložil, zmanjšal ali celo trajno prekinil potreben trud. Ne, naredil je ravno nasprotno. »Še bolj goreče [je] molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.«[iv]
Da bi pogosto imeli takšno vero kot Kristus, je potrebna silna prošnja, da bi bili okrepljeni med preizkušnjo.[v] Kot del tega postopka se naučimo svojo voljo zliti z Božjo[vi], na poti sprejeti Kristusa kot svojega pomočnika in mu zaupati, da se bo v njegovem času vse izšlo.
Marie je bila samska mati s petimi otroki in se je borila s financami, da bi poskrbela za svojo družino. Pred leti, ko sem bil njen škof, je prišla k meni po nasvet, kako bi lahko bolje pomagala drugim. Prosil sem jo, naj poveča svoja postna darovanja. Brez ene besede pritožbe je to naredila in mesec za mesecem je poročala, kako Gospod finančno blagoslavlja njeno družino in blagoslavlja njo, da pomaga drugim. To se je nadaljevalo desetletja, dokler ji zdravje tega ni onemogočilo. Maria je celo potem vedno govorila po telefonu, da bi videla, kako so drugi, jih spodbujala in jim pričevala. Vedno je verjela, da se bo izšlo in se tudi je. Nikoli ni zamudila s plačilom desetine. Zvesto je brala svete spise in rada je služila kot voditeljica sočutnega služenja v Društvu za pomoč. Njeno življenje je bilo navdano z zvestobo.[vii] Pred kratkim je šla na drugo stran, vendar njena vera živi naprej v njeni družini in tistih, ki so jo poznali. Zaradi nje imam večjo željo, da bi nadaljeval v veri.
Naš ljubi prerok, predsednik Russell M. Nelson, je najbolje učil, kako nadaljevati v veri v Kristusa: »Ko govorimo o naših templjih, starih in novih, naj vsak od nas z dejanji pokaže, da smo zvesti učenci Gospoda Jezusa Kristusa. Obnovimo svoje življenje z vero in zaupanjem vanj. Z vsakodnevnim kesanjem dostopajmo do moči njegove odkupne daritve. Svoje življenje posvetimo in vedno znova posvetimo služenju Bogu in njegovim otrokom – na obeh straneh tančice.«[viii]
Pričujem, da je nadaljevanje v veri prav tak postopek, da postanemo takšni, kot sta nebeški Oče in njegov Sin Jezus Kristus. Vem, da nam bo Kristusova neskončna ljubezen, tako kot je izražena v njegovi odkupni daritvi, dala mir, upanje in zagotovilo, da se bo vse izšlo.
[i] Nadaljevati v veri pomeni vztrajati do konca. In kako to storimo? Tako da sledimo vzoru Sina živega Boga – 2 Nefi 31:16
[ii] Luka 22:42-43
[iii] NaZ 19:18
[iv] JST Luke 22:44
[v] 24. poglavje Mozijeve knjige uči, kako so Alma in njegovo ljudstvo glasno klicali h Gospodu, da bi jih rešil iz rok hudobnega duhovnika Amulona in njegovih bratov. Gospod jih je v odgovor na njihove molitve okrepil, da so se jim bremena zdela lahka. Sčasoma so bili čudežno rešeni iz ujetništva.
[vi] V Moziji 15:7 preberite, kako se je Kristusova volja zlila z Očetovo, v 2. Nefiju 10:24 pa, kako naj mi storimo enako.
[vii] 1 Nefi 7:12 uči, kako najbolje udejanjamo vero v Boga, /…/ tako da smo mu zvesti. To pomeni, da to, kar zahteva od nas, delamo z voljnim srcem in umom.
[viii] Predsednik Russell M. Nelson, Sklepne besede, generalna konferenca, apr. 2019