Vsako leto ob praznovanju božiča začnemo razmišljati o darovih. Nekateri z veseljem pričakujejo, kaj bodo podarili in kako bodo nekoga presenetili. Za druge ta vsakoletna tradicija spada v kategorijo stresa. V naši družini ima moja žena veselje nad obdarovanjem v genih, medtem ko sam običajno le stežka najdem nekaj tehtnega in dragocenega. Razmišljal sem, čemu je temu tako. Četudi na to vpliva veliko dejavnikov, med drugim različni značaji in nagnjenja, bi vam predstavil en kazalnik, ki nam bo vsem pomagal razumeti, kdaj ima dar pomen tako za darovalca kakor prejemnika.
Odrešenik je učil: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji /…/«. Janez je napisal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Vemo, da je bil največji in najdragocenejši dar nasploh dar odkupne daritve Jezusa Kristusa, ki sta ga dala tako Oče kot Sin. Zaradi njunega daru smrt nima žela in grob nima zmage. Zaradi Kristusove odkupne daritve so vsemu človeštvu – prav vsem, ki si to želijo – na voljo odkupljenje, večna odrešitev in povzdignjenje.
Ti darovi nas privlačijo, ker imajo za nas večno vrednost. A vendar si nikakor ne moremo predstavljati, da so bili podarjeni iz pristne, božanske ljubezni. Pomislite: Odrešenik vas tako zelo ljubi, da je za vas zares dal življenje. Vaš nebeški Oče vas tako zelo ljubi, da je za vas voljno dal svojega edinorojenega Sina. Ko začenjamo dojemati te silne resnice, bo prav taka ljubezen napolnila naše srce in bomo globoko hvaležni želeli peti:
Osuplo stojim nad veliko ljubeznijo, ki Jezus mi vedno nakloni jo milostno. Trepečem, ker vem, da se zame je žrtvoval, da zame je, grešnika, svoje življenje dal. O, čudovito je, ker zame je skrbel, da se je žrtvoval. O, čudovito je, čudovito je!
Zavedam se, kako neobziren, uporniški in ponosen sem včasih, zato me čudi, da mi Bog vseeno naklanja tako milost, ljubezen in predanost. Kako mu torej lahko izkažem hvaležnost?
Prvič, zavestno sprejmimo dar: »Kajti kaj človeku koristi, če mu je podarjen dar in daru ne sprejme? Glejte, ne radosti se v tistem, kar mu je dano, niti se v njem ne radosti ta, ki je darovalec daru.« Ko izkažemo hvaležnost, tako da smo radostni in ljubeči, sprejmemo dar in sprejmemo darovalca. »Ljubite [se] med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« je zapovedal Odrešenik. Prav tako: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.«
Drugič, učimo se od Odrešenika. Veselje nad njegovim nepojmljivim darom se bo povečalo, če ga delimo z ljubeznijo in sočutjem. Ko služimo drugim, dejansko posredujemo sporočilo Kristusa, ki je dejal: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Molim, da bomo v tem božičnem času molili z resničnim namenom, da bi nam Gospod v prihodnjih tednih in mesecih odprl priložnosti , da bomo bolj ljubili, se bolj razdajali in povabili več bratov in sester, da bodo prejeli največji in najdragocenejši Odrešenikov dar. Njegov dar nas bo zares navdal s silno veliko radostjo, saj je zaželen in človeka osreči.