Ko Jezusa Kristusa sprejmemo za svojega Odrešenika, se želimo o njem učiti in slediti njegovemu vzoru z upanjem, da bomo v sebi razvili njegov značaj in lastnosti. Verjamemo, da bodo potem, ko enkrat razvijemo vero vanj in v njegovo odkupno žrtev, sledile nekatere naravne posledice: svoje življenje bomo želeli spremeniti s kesanjem, s svojo voljo in v srcu se bomo obrnili h Gospodu in z njim bomo sklepali zaveze preko uredb.
Gospod je razodel, da se bo tiste, ki s svojimi deli resnično kažejo, da so prejeli od Kristusovega Duha za odpuščanje grehov, s krstom sprejelo v njegovo cerkev.[1]
Po krstu smo potrjeni kot člani Cerkve s polaganjem rok z duhovniško močjo in polnomočjem. Naslednji korak v našem duhovnem razvoju bo to, da bomo prejeli druge odrešilne uredbe v svetem templju. Običajno uredbe krsta, potrditve, obdaritve in pečatenja nekdo lahko prejme samo enkrat. Kasneje se lahko iz teh uredb še naprej učimo, ko jih kot namestniki izvajamo v imenu pokojnikov.
Gospod je priskrbel način, da smo njegovi otroci lahko nenehno in posamično deležni ene uredbe, in sicer zakramenta.
Odrešenik je vpeljal vzorec, da se mora njegova Cerkev sestajati v nedeljo, da »v spomin Gospoda Jezusa«[i] vzamejo zakrament in da se postijo in molijo »in da /…/ drug z drugim [govorijo] glede dobrobiti svojih duš«[ii].
V svoji neskončni modrosti nam je dal priložnost, da si odpočijemo od vsakodnevne naglice in nam omogočil, da prekinemo z vsem, kar nas vznemirja in skrbi. Ko pustimo svet za seboj, lahko z zakramentno uredbo obnovimo krstne zaveze. Gospod v tej uredbi obljublja, da, ko bodo vzeli zakrament, bodo tisti, ki so voljni prevzeti njegovo ime in spolnjevati njegove zapovedi, lahko vselej imeli njegovega Duha ob sebi.[i]
Kot posamezniki in družine bomo imeli veliko korist, če se bomo vsak teden marljivo in ponižno pripravili, da bomo vzeli zakrament. Za to uredbo se pripravljamo vsak dan, ko se trudimo živeti v pravičnosti vse dni in vselej.[i] Na primer, s preučevanjem svetih spisov, z molitvijo na samem in z družino. Poleg tega bomo potem, če sobotne dejavnosti načrtujemo tako, da gremo lahko dovolj zgodaj spat, da se v nedeljo zbudimo hvaležni, veseli in srečni, pripravljeni vzeti zakrament in poslušati govore, da bomo nahranjeni »z dobro Božjo besedo«. [ii] Potem bomo lahko razvijali in poglabljali naš odnos z Odrešenikom in ga bolje spoznali.
Tukaj je pomembno poudariti vzporedje med svetostjo templja in svetostjo nedelje. Ko se pripravljamo na obisk templja, si za priprave vzamemo dovolj časa. Ne samo, da se oblečemo v obleke, ki kažejo spoštovanje in spoštljivost do templja in tega, kar predstavlja, temveč se, ko smo v njem ali v njegovi okolici, tako tudi obnašamo. Šepetamo in svoje otroke učimo, da smo na tem kraju nadvse spoštljivi. Ko nedeljo posvečujemo tako, da smo polni spoštovanja in spoštljivi med nedeljskimi sestanki in ves čas tega dne, razvijamo svetost in božansko naravo, ki jo najdemo pri nebeškem Očetu: »In počival je sedmi dan od vsega dela. /…/ In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil.«[i]
Če poskusimo z vrlino Božje besede, ne bomo le bogati v spoznanju o Kristusu, temveč naše pričevanje o njeni resnici ne bo temeljilo le na veri, temeljilo bo na čudežih in čudesih, ki jih bomo doživljali v življenju in družinah.
[1] NaZ 20:37
2 Mor 6:6
3 Mor 6: 5
4 NaZ 20:77, Jn 14:16
5 NaZ 59:11
6 Mor 6:4
7 1 Mz 2:2-3