Po vsem svetu seminar mlade približa Jezusu Kristusu. Seminar se nanaša na verske izobraževalne programe za mlade Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni od štirinajstega do osemnajstega leta starosti. Na sto tisoč mladih po svetu se je zaradi omejitev zaradi covida-19 moralo prilagoditi temu, kako se udeležujejo seminarja. Kmalu je postalo potrebno, da se učitelji in voditelji domislijo drugačnih načinov poučevanja in sodelovanja s svojimi učenci od običajnega poučevanja v razredu. Večinoma poteka pouk zgodaj zjutraj, pred začetkom rednega šolskega dne. To je žrtvovanje, ki so ga mladi voljni opraviti, ko si prizadevajo, da bi bolje spoznali Jezusa Kristusa in njegov evangelij.
Za udeleževanje pri seminarju je potrebno žrtvovanje, toda mladi po vsem svetu ugotavljajo, da je udeležba na seminarju vredna vsakega prizadevanja. In tisti, ki se ga udeležujejo, imajo nekaj skupnega: seminarska izkušnja jih zbliža z Odrešenikom in našim nebeškim Očetom.
Sestra Charmaine Anderson, redna misijonarka, ki služi v Frankfurtu v Nemčiji, je z možem, starešino Russellom Andersonom, učila jutranji seminar, ko je pandemija zadela Evropo. »Trikrat tedensko ob 7.00 zjutraj sva učila skupino okrog šestnajstih dijakov iz frankfurtske mednarodne šole, kot tudi četrtkov večerni razred. Sredi marca, ko so v Nemčiji zaradi covida-19 omejili zbiranja velikih skupin, je nastopil trenutek, da razmislimo izven okvirov. Takrat sva učila 30 dijakov, vključno z dijaki iz evropske šole. Uporabljala sva različne načine poučevanja, da bi dijaki sodelovali, kar je zgodaj zjutraj lahko izziv.«
»Ko so se sredi maja dijaki vrnili v šolo, smo prešli iz poučevanja po Zoomu na to, da sva jim za vsak dan dala bralne naloge z vprašanji, na katera so morali odgovoriti, tako da so lahko dobili ‘točke’ za udeležbo za tisti dan,« je rekel starešina Anderson. Neka družina je povedala, kako so te vsakodnevne naloge za preučevanje kmalu postale priložnosti za družinsko preučevanje, kar jih je zbližalo kot družino.
Bronte Patch, eden od Andersonovih šestnajstletnih dijakov, je rekel: »Na začetku je bilo precej čudno, vendar je dobro delovalo. Slaba stran je bila, da nisem bil s prijatelji in tudi pogovor v razredu ni potekal tako dobro. Bilo pa je dobro spati dlje in [biti] v udobju svojega doma. Dobro je bilo tudi, da sem imel svoje svete spise, na katere sem se obračal. Običajno sem uporabljal svoj telefon, tako da mi ni bilo treba s sabo nositi svetih spisov preostanek dneva.«
Več staršev je učilo nekaj dni tedensko, kar je pomagalo, da je bil pouk bolj raznolik. Gretel Patch, Brontejeva mama, je občasno poučevala razred in rekla, da misli, da je pouk po Zoomu zagotovo vredno izvajati. »Dijaki so dobro sodelovali, saj so imeli tudi šolske ure preko Zooma. Pogovor v razredu ni tako lahko stekel, zato sem morala biti domiselna, da sem ga spodbudila. Na primer, vnaprej sem preko skupinskega klepeta poslala spletni obrazec z nekaj vprašanji. Večina dijakov se je odzvala in njihovi odgovori so nudili nekaj dobrih vpogledov, ki smo si jih potem skupaj pogledali.«
Lily Davison, ki je hodila v razred z osmimi sošolci, je ravno zaključila četrto leto seminarja v Leedsu v Angliji. Njen spletni razred se je začel sestajati sredi aprila ob 9.30 zjutraj, potem pa so ga zaradi šolskih obveznosti premaknil na 16.30. Prilagodljivost je ena od prednosti pouka po Zoomu. »Čeprav je bil okvir podoben, sem resnično pogrešala osebne stike s prijatelji. Kot skupina svetih imamo priložnost za druženje in občutek skupnosti.«
Lily so kot eno od dveh dijakov, ki sta letos zaključila seminar, prosili, da bi govorila na podelitvi diplom po Zoomu. Svoj govor je osnovala na najljubšem odlomku iz svetih spisov, ki pravi: K meni se ozirajta v vsaki misli; ne dvomita, ne bojta se. (Nauk in zaveze 6:36) »Glavno, kar sem se naučila iz tega verza, je vseprisotna tolažba, brezmejna ljubezen in neskončna modrost, ki nas čaka, ko se ‘oziramo’ k njemu – našemu nebeškemu Očetu in Odrešeniku Jezusu Kristusu v VSAKI misli. Tudi to mi je res všeč, v VSAKI misli.«
»Pri spletnem pouku smo imeli skoraj 100 % prisotnost, zato je bil to pozitivni izzid. Naučila sem se, da ne glede na to, ali se sestajamo osebno ali po spletu, to kar vložim v preučevanje, to dobim. Kadar sem bolj predana in osredotočena, lahko bolje razumem, kar nas učijo.«
Џејн Леонард, једна од Лилиних учитељица, поучава на семинару већ шест година. „Наш циљ као учитеља је да будемо њихови пријатељи, поред тога што смо им учитељи. Ми се истински бринемо о њима, њиховим циљевима и тежњама. Пошаљемо им поруку када су одсутни да им покажемо шта су пропустили. Имали смо групу са својим полазницима и њиховим родитељима на Фејсбук месенџеру чак и пре него што смо били приморани да се због ограничења због Ковид-19 састајемо онлајн. Користили смо ту групу да бисмо поставили задатке за читање као и цитате и видео записе који се односе на лекцију. Присуство родитеља је помогло у учењу”.
»Seminar lahko naredi tri pomembne stvari. Prvič, poveže mlade ljudi z enakimi vrednotami. Mladi so radi z drugimi, ki so iste vere in imajo radi svete spise. Drugič, mlade poveže z učiteljem, ki ima pričevanje, oni pa lahko začutijo njegovo gorečnost, ko pričuje. Tretjič, seminar mlade navduši za svete spise.« (Henry B. Eyring, »A Discussion on Scripture Study«, Ensign, julij 2005, 25).