starešina Joaquim J. Moreira, Portugalska
področni sedemdeseteri
1 JULIJ 2016
»Kdor veruje, da je Jezus res Mesija, je rojen iz Boga; in vsak, kdor ljubi tistega, ki rodi, ljubi tudi tistega, ki je od njega rojen.« i
Rojstvo v Bogu je edinstvena, osebna in nepozabna izkušnja, zaradi katere lahko premagamo svoje življenjske izzive. Izkušnja našega prvega srečanja z misijonarji je vedno trenutek, ki ga nikoli ne pozabimo, prav kakor ne svoje prve duhovne izkušnje, ko smo prejeli pričevanje. Vsi ti veličastni trenutki so, kakor če »... speči prah ...« ii dobi novo življenje in v »nosnicah začutimo dih življenja« iii in se ponovno rodimo.
Prav to se je zgodilo petnajstletni Telmi Silvi iz šestega oddelka kola Setúbal. Čeprav ni bila članica Cerkve, je hodila na jutranji seminar in v njej je zaradi ljubezni, ki jo je čutila med člani, vzniknila želja, da bi se krstila.
V nekem trenutku je kol Setúbal mladim zadal izziv, naj gredo aprila 2016 na pot v tempelj v Madridu. Telma je bila žalostna, ker na pot v tempelj ni mogla s svojim seminarskim razredom, ker ni bila članica Cerkve. Zato se je odločila, da bo svojo vero v Jezusa Kristusa dala na preizkušnjo in se krstila. Vendar to ni bilo dovolj, kajti ko je šla v tempelj, je morala začeti odkrivati svoje prednike, zato da je zanje lahko opravila krstne uredbe.
Ne le, da se je Telma ponovno rodila, temveč je zato, ker je hodila na seminar, spoznala, kako bi se z njeno pomočjo njena družina lahko spremenila, če bi imena prednikov odnesla v tempelj, da bi lahko doživeli novo rojstvo, veličastno duhovno izkušnjo.
Tako vemo, da ljubimo Božje otroke, če ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi. iv Svojo ljubezen do Boga izkazujemo tudi, če ljubimo vse njegove otroke, tako tiste, ki so med nami, kot tiste, ki bodo še prišli, in tiste, ki so že odšli.
Eno največjih dejanj ljubezni izkažemo takrat, ko za nekoga naredimo nekaj, česar ne more narediti sam.
Na zemlji je bilo dejanje najvišje ljubezni odkupno žrtvovanje našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Njegova odkupna daritev, ki je sami ne bi mogli izvršiti, nam je omogočila, da lahko prejmemo odpuščanje grehov.
Podobno naši predniki ne morejo bivati v Božji navzočnosti, če najprej ne prejmejo odrešilnih uredb.
Naši predniki živijo v zelo posebnih okoliščina, kajti ko umremo, gredo naše duše v svet duš. Smrt ne spremeni naše osebnosti, ne naše želje po tem, da bi delali dobro ali zlo. ... V svetu duš se evangelij pridiga tistim, ki niso bili poslušni evangeliju ali ki niso imeli priložnosti, da bi ga slišali na zemlji. v
Prerok Obadija je prerokoval, da bomo odrešeniki na gori Sion; temu opisu lahko ustrezamo tako, da odrešitev prinašamo tistim, ki bi jo radi, a sami do nje ne morejo. vi
Ena od zaslug, ki jih lahko dobimo, če opravljamo tempeljsko delo za svoje prednike, je dobrotljivost, kajti to je čista ljubezen, in »če ljudje zatorej ne bodo dobrotljivi, ne morejo naslediti mesta, ki si ga pripravil v domovanjih svojega Očeta« vii . »Predvsem se med seboj ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov.« viii
Kakšen blagoslov je, da lahko razvijemo takšno ljubezen do tistih, ki jih osebno ne poznamo, vendar ki so prisotni v nas, ko potrebujemo pomoč, kajti so kakor angeli varuhi, ki molijo za nas, ki jih za nas skrbi in ki za nas želijo le najboljše!
Da bi ljubili, zato da bi bili tudi sami ljubljeni, da bi služili, da bi se nam služilo, in da bi blagoslavljali, da bi bili blagoslovljeni!
V imenu Jezusa Kristusa. Amen.
