Poslanstvo milosti – člani prostovoljci

Prizor na južni obali Dominikanske republike je bil kot iz turističnega kataloga: azurno morje, potke med palmami in puhasti oblaki na jasnem modrem nebu. Ko smo obpluli neko točko na obali, smo bežno uzrli dom, kjer bomo živeli naslednjih nekaj dni – veliko belo ladjo, ki se je od obale oddaljena približno pol drugi kilometer lesketala v soncu. Vendar to ni bila križarka, ampak bolniška ladja vojne mornarice ZDA – USNS Comfort. Njenih osemsto potnikov je na štirimesečni odpravi, v kateri sedmim različnim državam na Karibih, v Južni in Srednji Ameriki nudijo nujno potrebno zdravstveno oskrbo.

»Operacija trdna obljuba 2009« je človekoljubna in civilna akcija nudenja zdravstvene, zobozdravstvene, veterinarske in tehnične pomoči, vključno z izobraževanjem v državah, kamor gremo,« je rekel kapitan Bob Lineberry, vodja te posebne naloge.»Za Združene države in za naše prostovoljce ter sodelavce nevladnih organizacij je to zelo pomembna naloga.

Hvaležni smo, da kot Cerkev lahko sodelujemo v tem skupnem prizadevanju, ki pomaga tako številnim v stiski,« je rekla Lynn A. Samsel, direktorica za izredno pomoč Cerkve. »Člani, ki prostovoljno namenijo svoj čas, so hvaležni za priložnost, da lahko z drugimi služijo.Tako lahko močno vplivajo na njihovo življenje in čudovito pomagajo ljudem, katerim služijo.«

Obsežna akcija
Akcija Cerkvi nudi edinstveno priložnost sodelovanja z drugimi človekoljubnimi organizacijami ter ministrstvi za zdravje sedmih obiskanih držav. Od šeststo petdeset zdravstvenih strokovnjakov, ki so na ladji, jih je šeststo poklicnih vojakov in rezervistov, petdeset pa jih je prostovoljcev civilistov. Skoraj tretjina civilistov prostovoljcev je članov Cerkve, ki so v službi vzeli dopust in se ločili od družine, da bi prostovoljno služili mesec ali več. Ko bodo prvi prostovoljci odšli, jih bodo zamenjali drugi, zaradi česar se bo število prostovoljcev svetih iz poslednjih dni povečalo na več kot štirideset.

»Življenje na ladji USNS Comfort ni podobno ničemur, kar sem kdaj doživela,« je rekla Jenna Rix iz Bountifula v Utahu, študentka poslovne šole LDS Business College. »Moj štirimesečni plavajoči dom ustreza desetnadstropni zgradbi, po dolžini treh in širini enega nogometnega igrišča, na katerem je osemsto ljudi. Z vsemi panogami vojaških in človekoljubnih organizacij ter zdravnikov z vsega sveta je tukajšnje življenje zelo zanimivo.«

Jenna, ki ni medicinska sestra, je prostovoljka s pomembno zadolžitvijo: sodeluje s kaplanom ladje in njegovim osebjem. »Biti del skupine ljudi, ki do vseh na ladji v srcu čutijo duhovno in miselno blaginjo, je nekaj, česar ne jemljem zlahka,« je rekla. »Vsako jutro molim, da se bom znašla na poti tistih, ki me potrebujejo.«

»Ko smo se vkrcali na ladjo, smo ugotovili, da zdravstvene posadke pred tem še niso sodelovale,« je rekla Janet Tanner, patronažna sestra iz Brigham Cityja v Utahu. »Moje ležišče je bilo poleg petih žensk iz petih različnih področij Združenih držav in petih različnih zdravstvenih panog. Čudovito je, ker so vsi prišli s skupnim ciljem, da bi pomagali ljudem v Srednji Ameriki.«

V teh štirih mesecih bo opravljenih približno devetdeset tisoč zdravstvenih posegov in tri tisoč operacij. Sedem dni v tednu prevažajo zdravstveno osebje z ladje na obalo v čolnu za štirideset oseb. V šolah in krajevnih skupnostih so postavili začasne ambulante, da bi za tiste, ki si oskrbe ne morejo privoščiti, opravili zobozdravstvene in medicinske posege. Za skupnost opravljajo tudi veterinarske posege. Paciente, ki potrebujejo operativni poseg, pripeljejo na ladjo v enem od dveh helikopterjev.

Člani prostovoljci
Cerkev so o možnosti sodelovanja v tej posebni nalogi obvestili le nekaj tednov, preden je ladja odplula iz Miamija na Floridi. Zato so prostovoljci imeli le malo časa, da so se pripravili na sodelovanje.

»Zaradi vseh dogodkov in števila prostovoljcev ter njihovega hitrega odziva je Gospod zagotovo želel, da bi ta program uspel,« je rekla Susan Puls, doktorica medicine, vodja zdravstvenega dela in prostovoljka LDS iz Edna v Utahu. »Rekla sem: ‘Nikoli ne bomo našli zdravnikov, ki bi si vzeli mesec dni dopusta,’ in več kot stokrat se je izkazalo, da sem se motila. Imamo veliko priložnost, da z vojno mornarico ZDA služimo v državah in sodelujemo z ljudmi, s katerimi drugače ne bi mogli sodelovati.«
Med prvimi prostovoljci svetih iz poslednjih dni so bili od devetnajstletnega tehnika do upokojene operacijske medicinske sestre. V tej posebni nalogi je vsakdo našel izpolnitev.

 »Ravno sem opravila tečaj iz nege,« je rekla Rachel Morrell iz Edna v Utahu. »Resnično se nekoliko prestrašiš, če si na ladji najmlajši član skupine, ko vidiš vrste visokih strokovnjakov. Vendar so bili vsi nadvse potrpežljivi in me pripravljeni učiti. Obožujem delo v pooperacijskem oddelku, kjer vidim otroke, ko pridejo iz operacijske sobe, in občutim njihovo hvaležnost, ker smo jim pomagali. Bog me je v življenju blagoslovil na toliko načinov, da sem pomislila, da bi bilo super priti in ljudem vliti upanje in jim pokazati, da niso sami.

Ko sem se upokojila, sem pomislila, da se ne bi smela tako gnati, vendar je preveč pustolovščin, ki sem jih hotela doživeti,« je rekla Joyce Stewart iz Orema v Utahu. »Prvo na mojem seznamu je bilo služenje misijona in poklicali so me za medicinsko sestro misijona na Fidžiju. »Trdna obljuba« je bila druga pustolovščina in priložnost za služenje. Kot cerkvena misijonarka za služenje sodelujem s čudovitimi ljudmi in doživljam bratsko in sestrsko povezanost, ki jo prinaša evangelij.«

»V Dominikanski republiki je zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem v obalnih ambulantah prevajalo petindvajset rednih misijonarjev,« je rekla Bennie Lilly, cerkvena področna voditeljica dobrodelnega programa. »Sodelovali so tudi krajevni člani in prispevali skoraj šeststo ur služenja.«

Potrebne zaloge
Človekoljubne ustanove svetih iz poslednjih dni so za to odpravo priskrbele deset polpriklopnikov zdravstvenih pripomočkov, paketov s higienskimi in šolskimi potrebščinami ter hrano. Ko se ladja zasidra v vsaki državi, ki jo obišče, se del teh in drugih zalog s helikopterjem prenese na obalo in se jih razdeli ljudem v stiski.

Angela Berrett, medicinska sestra za nujno pomoč iz Salt Lake Cityja v Utahu, je šla na haitsko obalo, kjer so se prejemniki zdravstvenih pripomočkov srečali s predstavniki darovalcev. »Srečala sem moškega in žensko, ki sta vodila šolo za otroke. Rekla sta, da otroci brez te darovane hrane, igrač in higienskih izdelkov ne bi imeli nič!Zaradi tega želim svoje življenje posvetiti temu, da bi jim pomagala.Ne predstavljam si, da bi šla domov in živela v hiši, imela avto in vse, kar si želim, med tem ko ljudje beračijo za en sam dnevni obrok.«

Daryl Olschewski, terapevt dihalnih vadb iz West Valley Cityja v Utahu, na to gleda takole: »Upanje ne pride le z brizgalko, niti ne v škatli z medicinsko opremo,« je rekel. »Upanje prinesejo ljudje, ki pridejo. Veliko lahko povemo o ljudeh, ki služijo, in tistih, ki darujejo v človekoljubni sklad. Če ti delujejo složno in dajejo tistim, ki so pripravljeni, da se njihovo življenje izboljša, je to najveličastnejša izkušnja.«
Strokovno znanje in skrb

Eden edinstvenih vidikov te akcije je vrsta visokih strokovnjakov, združena s Kristusovo ljubeznijo, ki jo prostovoljci, člani Cerkve, prinesejo na ladjo.

»Prinesli smo upanje, kjer upanja sploh ni bilo, in v očeh ljudi prižgali luč,« je rekla Katie Money, medicinska sestra za neonatalno intenzivno nego iz Ogdena v Utahu. »Ponižna sem in tako zelo hvaležna za to, kar imam, in zaradi tega želim spet in več pomagati.Nekateri pravijo, da se vseh težav ne da odpraviti, vendar če v življenju nekoga lahko kaj spremenite, se jim življenje popolnoma spremeni.«

»To je bilo nekaj najbolj izpolnjujočega, kar sem v življenju naredil,« je rekel prostovoljec Dawn Walker iz Pleasant Grova v Utahu. »Ta ladja je ljudem spremenila življenje. Posegi, ki smo jih tu izvedli, ljudem pomagajo, da vidijo, hodijo ali uporabljajo roke. Nekemu mladeniču so roko, ki je bila tako hudo opečena, da jo je imel stisnjeno v pest, odprli. Sedaj lahko roko premika. Lepo je že, ko vidiš takšno navdušenje.«

»Spominjam se devetletnega dečka z očesno mreno,« je rekel Rob Voynow, medicinski tehnik iz Uniona v Washingtonu. »Ko so mu po operaciji obvezo sneli, je prvič v življenju videl svojo mamo. Odprl se mu je popolnoma nov svet. Tekal je naokrog in si ogledoval nove predmete ter hotel vedeti, kaj in kakšne barve so. Zanj je bilo nekaj čisto novega, nekaj, kar mi zjutraj, ko vstanemo, jemljemo samoumevno.«

»Ko se bom vrnila v Združene države, bom popolnoma spremenila svoje delo,« je rekla Sloane Smith, medicinska sestra za nujno pomoč iz Orema v Utahu. »Klinično bom lahko prepoznala napredek bolezni, če se zanjo ne poskrbi, kot je nezdravljeni prsni rak ali nezadržne okužbe z zajedalci. Spremenila sem mišljenje o zgodnjem odpravljanju težav. Spremenila sem tudi odnos do nege. Bolečina, ki sem jo videla pri ljudeh, me je bolj ganila, bolj sem se lahko vživela v čustva drugih.«

»Vsakdo lahko nekaj spremeni,« je rekla porodniška babica Sheryl Flanary iz Pleasant Grova v Utahu. »Pogum jemajoče je, ko obiskuješ države in meniš, da je bilo vse, kar si dal, le kaplja v morje, vendar smo tudi veliko poučevali. Ljudje pridejo k nam in rečejo: ‘Hvala, ker ste nas naučili, kako naj poskrbimo zase,’ in to je bistveno – nudimo jim nekoliko pomoči in jim vlijemo nekaj upanja.«

»Na Haitiju so v nekem rovu našli dečka,« je rekla medicinska sestra Laura Young iz Honeyvilla v Utahu. »Bil je zavržen otrok. Imel je dvaindvajset zlomov, od katerih nobenega niso zdravili pravilno. Na ladjo ga je prinesel neki misijonarski par iz druge cerkve, s katerim je živel zadnjih štirinajst mesecev. Stegno smo mu morali ponovno zlomiti in ga naravnati s palico iz nerjavečega jekla. Eden od čudežev je, da so zadaj v omari  našli prav takšno palico, ki so jo potrebovali. Preprosto se je znašla tam; to ni nekaj, kar so prinesli na misijon.«

Tim McCreary, sveti iz poslednjih dni, rezervist javne zdravstvene službe Združenih držav, je opisal izkušnjo vsakogar na ladji: »Nikoli niti za trenutek ne podvomite, ali sploh kaj spreminjate! Nikoli ne dvomite! Čeprav vsega slabega ne moremo spremeniti, prinašamo upanje. To je upanje! In ni boljšega načina za to, kakor da dajemo hrano, svojo prisotnost, svoje zanimanje in ljubezen.«

(© 2009 Deseret News Publishing Company)