Tiste čase v življenju, ko se počutimo nepremagljive, imamo radi. So močno nasprotje drugim, veliko manj zabavni časom, ki jih vsi doživljamo. Po prijetnem doživetju, ko čutim, da mi je odpuščeno, ko tisti, ki jih imam rad, sprejemajo pravilne odločitve, ko slišim čudovit govor ali lekcijo, ki spregovori neposredno mojemu srcu, se počutim čudovito!
Ko sem se nedavno spominjal enega od tistih časov in poskušal izkušnjo ubesediti, sem jo opisal kot občutek ‘razsvetljen’ od znotraj. Čutil sem se vedrejšega, lažjega in bolj pozitivnega. Vedel sem, da moje težave ne bodo izginile, toda čutil sem, da imam več energije, ko se z njimi soočam. Našel sem nekaj spodbudne sreče, ki je prekinjala mojo bolj navadno življenjsko izkušnjo, celo v izzivih.
V povezavi s prošnjo, da napišem to sporočilo, se spominjam Odrešenikovih besed Nefijcem: »Resnično, resnično, povem vam, dajem vam, da ste luč temu ljudstvu.«i
V mislih sta se mi povezali dve misli. Radost evangelija me je res ‘razsvetljevala’ kot božanska blagost, nato pa sem bil dolžen, ne le uživati v tolažbi, ki jo je dajala, temveč tudi dopustiti, da luč vidijo tisti okrog mene. Odrešenik je še povedal: »Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti /…/ Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Vaša luč naj torej tako sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in poveličevali vašega Očeta, ki je v nebesih.ii«
Vidim, da sreča, ki jo prejemam iz nebes, ni zasnovana tako, da je blagoslov le meni, temveč tudi drugim. Sem, da drugi vidijo srečo, ki mi je bila dana, in dobre stvari, za katere mi daje energijo, da jih naredim.
Zagotovo ni boljšega načina, da razglašamo evangelij, kot ta, da smo vidno srečni, ko ga živimo! Zdi se kot popolna pohvala »velikemu načrtu srečeiii«, da evangelij najučinkoviteje oznanjamo tako, da smo srečni. Posredno, če v tem velikem in poslednjem zbiranju želimo narediti svoj del, nisem prepričan, da bi lahko naredili kaj boljšega kot to, da svoj čas porabimo za to, da si prizadevamo za srečo na Gospodov način. To zveni kot takšno misijonarsko delo, za katerega bi se morali vsi prijaviti.
Če si vzamemo čas, da se spomnimo, da smo srečni, da je naša sreča Božji dar in da veliko srečo vedno najdemo v tem, da živimo tako, kot je načrtoval naš nebeški Oče, potem bomo »posebni ljudjeiv« – in iz pravega razloga.
Apostol Peter je te misli izrazil nekoliko drugače. Dal nam je navdihujoč predlog, naj »Gospoda Kristusa [posvetimo] v svojih srcih. Vselej [bodimo] vsakomur pripravljeni odgovoriti, če [nas] vpraša za razlog upanja, ki je v [nas]«v.
Evangelijska sreča mi v težavah prinaša upanje. Ne bi bilo modro, da se preprosto pretvarjam, da moji izzivi ne obstajajo, toda lahko se osredotočam na tiste trenutke sreče, ki mi pridejo na pot, in ne pustim, da jih preizkušajoči mernik življenjskih težav skrije
izpred mojega pogleda in pogleda drugih. Raje poskušam dovoliti, da luč te sreče razsvetliti to, kar jaz in tisti okoli mene vidijo.
i 3 Ne 12:14.
ii 3 Ne 12:14-16.
iii Al 42:8.
iv 1 Pt 2:9.
v 1 Pt 3:15.