V Mormonovi knjigi me vedno gane pripoved o Odrešeniku, ki se je po svojem vstajenju na vzhodni polobli prikazal ljudem v Ameriki. Učil jih je o pomembnosti odkupne daritve v Božjem načrtu, blagoslovih, ki jih prinašajo zapovedi, in pomembnosti zavez in uredb. Vsakemu posebej je duhovno služil (1).
Gospod je bil z njimi samo nekaj dni, a vpliv njegovega obiska je bilo čutiti več kot dve stoletji. »[I]n med njimi ni bilo prepirov in sporov in vsak je z drugimi ravnal pošteno. In med seboj so imeli vse v skupni lasti; zato ni bilo bogatih in revnih, zasužnjenih in svobodnih, ampak so bili vsi osvobojeni in deležni nebeškega daru.« »[I]n zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je ustvarila Božja roka. Ni bilo roparjev, ne morilcev, niti ni bilo Lamancev, niti nikakršnih drugih -cev, pač pa so bili zedinjeni, Kristusovi otroci in dediči Božjega kraljestva. In kako blagoslovljeni so bili! Kajti Gospod jih je blagoslavljal v vseh njihovih dejanjih.« (2)
Kaj bi lahko povzročilo to spremembo in imelo tako dolgotrajen učinek? Odgovor je preprost, a vseeno globok. Gospodovi nauki in njegov evangelij so prodrli v njihova srca, odložili so naravnega človeka in postali učenci Jezusa Kristusa. Gospodovo ime so imeli zapisano v svojih srcih (3) in razvili so duha sionskega ljudstva, kot se je zgodilo v Henohovih dneh.
Na žalost živimo v svetu, ki slavi individualizem, kjer na prepiranje in zaverovanost v svoj prav gledajo kot na izraz energičnosti. Tudi kot člani Cerkve nismo vedno odporni na tak razvoj. Še posebej pandemija je postavila naše oddelke in družine pred posebne izzive. V nekaterih primerih smo se prav kakor ljudje v Mormonovi knjigi začeli opredeljevati glede na naše razlike in smo ustvarili svoje -ce. Evangelij Jezusa Kristusa in sionski duh nam pomagajo preseči te razlike.
Pozitivna sprememba se začne z vsakim od nas in z našo željo
»Sion je Sion zaradi značaja, lastnosti in zvestobe svojih prebivalcev. Spomnite se, da je ‘Gospod /…/ svoje ljudstvo imenoval Sion, ker so bili enega srca in enih misli in so živeli pravično; in med njimi ni bilo revnih’ (4). Če bi radi Sion gradili v svojih domovih, vejah, oddelkih in kolih, moramo doseči ta nivo. /…/ Ne moremo čakati, da pride Sion, da se bo vse to zgodilo – Sion bo prišel šele, ko se bo zgodilo.« (5)
Torej, kaj zame to pomeni v praktičnem smislu? Kako naj se lotim, če želim preseči razlike in spodbujati enotnost?
Prerok Brigham Young je leta 1872 svete opomnil na nekaj pomembnega, kar je verjetno danes še pomembneje kot kadarkoli. Rekel je: »Ustavite se! Počakajte! Ko zjutraj vstanete, še preden sploh daste v usta en sam grižljaj, /…/ se priklonite pred Gospodom, ga prosite, naj vam odpusti grehe, in vas ves dan ščiti, da vas varuje pred skušnjavo in vsem zlom, da vas vodi pravilno, da boste lahko tisti dan naredili nekaj, kar bo v korist Božjemu kraljestvu na zemlji. Ali imate čas, da to naredite?« (6)
Pozitivna sprememba se začne z vsakim od nas in z našo željo, da osebno prispevamo kot posamezniki, da smo enega srca in enih misli, da živimo pravično in hote skrbimo za revne in pomoči potrebne. Ključno je, da pri vsem tem napravimo Gospoda za svojega zaveznika, gradimo na veri, upanju in dobrotljivosti. »Sion temelji in uspeva zaradi od Boga navdihnjenega življenja in dela svojih prebivalcev. Sion ne pride kot dar, temveč ker se krepostni ljudje zaveze zberejo in ga zgradijo« (7).
1. 3 Nefi 11
2. 4 Nefi 2, 3, 16–18
3. Mozija 5:12
4. Mojzes 7:18
5. D. Todd Christofferson, Pridite v Sion, generalna konferenca, oktober 2008
6. Keith B. McMullin, Come to Zion! Come to Zion!, General Conference October 2002
7. Keith B. McMullin, Come to Zion! Come to Zion!, General Conference October 2002