Potresi lahko porušijo hiše, dvignejo ceste in, na žalost, na sto tisočem vzamejo življenje. Toda še najmočnejši potres ne more uničiti pričevanja, zamajati upanja ali izničiti krščanskega vzgiba po tem, da se veselimo boljših dni, medtem ko služimo drugim.
Fernanda Palomino dobro ve, kako naravne katastrofe lahko za vedno spremenijo življenje. Velik potresni sunek z močjo osme stopnje je 15. avgusta 2007 prizadejal njeno sosesko in številne druge skupnosti v zahodnem Peruju. Na stotine jih je umrlo, na tisoči - vključno s sestro Palomino - pa so izgubili veliko ali ves dom. Sestra Palomino je močno žalovala za tistimi, ki so umrli v potresu. Žalostna je gledala, kako se je večina njenega doma spremenila v goli prah in ruševine. Toda v duhu ni obupavala. V dneh, ko je tresenje prenehalo, so sestro Palomino videli pred ruševinami njenega doma, kako je z drugimi sestrami Društva za pomoč kuhala juho za skupnost, ki je nahranila lačne sosede, ki so potrebovali topel, tolažilni obrok.
Čeprav so sestre Društva za pomoč leta 2007 izgubile dom, so hitro pomagale v ljudski kuhinji. (© Jason Swensen)
Tistega dne je vse, ki so šli mimo, pozdravila s širokim nasmehom.Sedaj, dve leti kasneje, obiskovalce v svojem novem domu pozdravlja z istim nasmehom z iskricami v očeh. Njena hiša je bila zgrajena kot del obsežnega gradbenega projekta v zahodnem Peruju, ki ga je sponzorirala Cerkev, kar je na tisoče članom, ki so po potresu ostali brez doma, omogočilo življenje v močnih, potresno varnih domovih. Kar 349 domov je bilo zgrajenih z materialom in vodstvom, ki ga je priskrbela Cerkev. Lastniki domov, kakor je bila sestra Palomino in drugi člani ter prijatelji, so naprezali svoje mišice, se potili in delali.
»Projekt je bil nekaj lepega,« pravi Jeronimo Gutierrez, ko obiskovalcem kaže utrjene zidove in temelje nove hiše, v kateri prebiva z ženo Carmen in sinovoma. Hiša Gutierrezovih je majhna, toda trdna. Ne boste je zamenjali za graščino - toda njena konstrukcija družini nudi zatočišče in neprecenljivi duševni mir. Brat in sestra Gutierrez ter sinova so že imeli več družinskih večerov, na katerih so se pogovarjali o hvaležnosti, služenju, upanju in drugih evangelijskih načelih, za katere se zdi, da so tako del njihovega doma kot beton, opeke in jeklo.
Vsaka nova hiša je zgrajena na ojačanih temeljih, njeni tramovi, stebri in streha pa so ojačani z več plastmi železnih palic. Projekt izgradnje domov se je začel približno pred dvema letoma, potem ko so v Peru poklicali starejše misijonarske pare s poklicnimi izkušnjami na področju gradbeništva in financ, da bi nadzirali gradbena prizadevanja. Pridružili so se jim krajevni inženirji, ki so poskrbeli, da je vsaka nova hiša upoštevala stroga gradbena merila, da bi bila potresno kar se da varna.
Član iz Pisca, Jeronimo Gutierrez, s sinovoma stoji pred svojim novim domom; Melvin ima deset let, Lennin pa trinajst.Brat Gutierrez je rekel, da je perujski gradbeni projekt njegovi družini pomagal, da so postali hvaležnejši in se učili služenja.
Za gradbenimi načrti in materialom ter strokovnim vodstvom je »bilo to duhovno delo«, je rekel inženir SPD, Rolando Ramirez de Castilla.
»Nismo gradili le hiš - šlo je za izgrajevanje svetih iz poslednjih dni,« je dejal Alan Layton, eden od starejših misijonarjev, ki je bil vključen v projekt, ki sedaj predseduje v utaškem Templju Oquirrh Mountain.
Perujski projekt izgradnje domov je bil v resnici predvsem duhovniško prizadevanje, ki ga je vodil starešina Marcus B. Nash, sedemdeseteri in predsednik južnoameriškega zahodnega področja.Ta projekt je bil ustvarjen zato, da bi postavili hiše in duše, ki jih je potres prizadel. Projekt je temeljil na štirih vodilnih načelih:integriteti, hvaležnosti, trdem delu in služenju.
Škofje, predsedniki vej in drugi krajevni duhovniški voditelji so določili družine, ki so pri projektu sodelovale. V poštev so prišle tiste družine, ki so imele zemljišče, na katerem so izgubile dom. Prav tako niso smele živeti v »rdečih področjih« - geografskih področjih, opredeljenih kot potresno zelo ogrožena.
Lastniki novega doma svojo hišo imenujejo »vsakodnevni blagoslov«.
»Tako hvaležen sem, da lahko živim v domu, kot je ta - naučil sem se zaupati Gospodu,« je rekel chincheski član Wenceslao Conde.
Predsednik Layton je dodal, da je projekt omogočila radodarnost in darovanja članov po vsem svetu. Zaradi takšnih darovanj »ima 350 družin sedaj varen dom«.
Razpoloženje brata Condeja je bilo 15. avgusta 2007 na hudi preizkušnji. V urah pred potresom je žaloval za svojo materjo. Z družino so se ravno vračali s pogreba, ko so se tla začela silovito tresti. »Ko smo prispeli domov, smo ugotovili, da so vse stene uničene. Bilo nas je tako strah,« je dejal.
Potres je zahteval smrtni davek v njegovi soseski. Pod ruševinami sta umrli ženska in njena hčerka, ki sta živeli v sosednji hiši poleg Condesovih. Sredi panike in gorja tistega dne se je brat Conde v mislih obrnil k članom, katerim je služil kot predsednik veje Balconcito v Chinchi. Mesec in pol je vodil svoje, od potresa utrujene člane, medtem ko je tudi sam z družino živel v šotoru pred krajevnim kolskim središčem.
Brat Conde je moč našel v veri svoje žene Pamele in svojih dveh majhnih otrok, Melany in Parley. Starešina Todd Christofferson iz zbora dvanajsterih je v nagovoru na aprilski generalni konferenci leta 2009 govoril o evangelijski moči družine Conde:
»Štiri dni po potresu je bil [starešina Nash] v Chinchi in je usmerjal cerkveno pomoč ter srečal predsednika Condeja. Ko sta govorila o opustošenju, ki se je zgodilo, in kaj je bilo storjenega, da bi pomagali žrtvam, je prišla sestra Conde, ki je nosila enega od njunih majhnih otrok. Starešina Nash je sestro Conde vprašal, kako je z otrokoma. Z nasmehom je odgovorila, da sta zaradi Božje dobrote na varnem in dobro. Vprašal je, kaj je s hišo Condejevih.
»Ni je več,« je preprosto rekla.
»Kaj pa vaše imetje?« ga je zanimalo.
»Vse so pokopale ruševine hiše,« je odgovorila sestra Conde.
»‘In vendar’, je opazil starešina Nash, ‘se smehljate, ko zdajle govoriva.’«
»‘Da’, je dejala, ‘molila sem in prejela mir. Imamo vse, kar potrebujemo. Imamo drug drugega, imava najina otroka, pečatili smo se v templju, imamo to čudovito Cerkev in imamo Gospoda. Z Gospodovo pomočjo bomo spet vse zgradili.’«
Vera sestre Conde je bila poplačana. Ponovno so vse zgradili.Družina živi v skromni, dvonadstropni hiši, ki je bila postavljena kot del cerkvenega programa za ponovno izgradnjo v Peruju.
Ponovna izgradnja v zahodnem Peruju se je razmahnila preko članov, ki so izgubili dom. V bližini vhoda v piscosko šolo San Miguel stoji majhen napis. Na njem je zahvala Cerkvi in njenim prizadevanjem za izgradnjo šole, potem ko je bila v potresu popolnoma porušena. Danes se otroci izobražujejo v močni šoli iz rdečih opek z dvema prizidkoma, ki jo je zgradila Cerkev.
»Učenci ponosno pravijo, da je šola San Miguel njihova,« je dejal uslužbenec Juan Francisco Murguia, preden je izrekel hvaležnost Cerkvi in njenim članom.
Zidovi novega doma Rose Maurtua v Piscu so pobarvani z živimi, veselimi barvami. Šlo je za spretno designersko odločitev. Sestra Maurtua vsak dan preučuje zidove in streho svojega trdnega doma in se veseli dobrote, kateri je priča, odkar ji je potres vzel dom.
»To je čudovito,« je dejala. »Vem, da nas ima Gospod rad in da nas ne zapusti. Nikdar si nisem mislila, da bom tako blagoslovljena.«