Sporočilo področnega voditelja

Prijatelja pripeljite k Jezusu

Prijatelja pripeljite k Jezusu

4 FEBRUARA 2017

Na cerkvenem posvetovalnem sestanku v Londonu v Angliji (kjer se posvetujejo kolski predsedniki, predsednik misijona in področni sedemdeseteri), je običaj, da vsak sestanek začnejo s predstavitvijo, na kateri je veliko fotografij vseh članov, ki so se krstili v zadnjih treh mesecih. Novi člani so na fotografijah pogosto oblečeni v belo in stojijo ob družinskih članih, misijonarjih in tistem, ki jih je krstil.

Starešina Herbertson
starešina Clifford Herbertson, Velika Britanija področni sedemdeseteri

Na nedavnem sestanku me je ena fotografija zlasti ganila. Na njej je bil moški, oblečen v belo, ki je z roko objemal drugega moškega, in sicer dragi prijatelj Clive; spomnil sem se namreč, da sem z njim stal na podobni fotografiji pred skoraj dvajsetimi leti.

Leta 1998 je Clive zaradi vrste izkušenj v sebi začutil duhovno lakoto. Potem ko je od sodelavca prejel Mormonovo knjigo, se je odločil s kolesom priti do zgradbe za bogoslužje v oddelku Slough in na bogoslužje. Skozi vrata je vstopil navdušen, da se bo učil. Kot škof sem ga pozdravil in sem se razveselil, ko sem slišal, da bi rad več izvedel o Cerkvi. V bližini sta bila dva misijonarja in z velikim navdušenjem sta skrbela za svojega novega prijatelja. Clive se je potem, ko je sprejel nekaj težkih odločitev in pomembnih sprememb, krstil nekaj tednov kasneje in se podal na potovanje vere in predanosti kot član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Veliko let kasneje je, ko je živel v drugem oddelku in v drugem kolu, izkoristil priložnost, da se je o Cerkvi pogovarjal s sodelavcem. Po številnih pogovorih in ker je čutil močan navdih, je prijatelju izročil Mormonovo knjigo (v katero je zapisal svoje pričevanje).

Minilo je nekaj časa in Clive je bil v svojem oddelku, ko so predstavili tri sestavne dele področnega načrta: »Pripeljite prijatelja«, »postanite duhovno in posvetno samostojni« in »poiščite prednika«. Ko je tam sedel, se je spomnil prijatelja, kateremu je dal Mormonovo knjigo. Obrnil se je k ženi in rekel: »Imam prijatelja, ki ga lahko povabim v cerkev.«

Clive se je ravnal po tem navdihu in prijatelja poklical. Povabil ga je v cerkev in se dogovoril, da ga bo počakal na parkirišču. Nedelja je prišla in tudi prijatelj, ki mu je bilo bogoslužje všeč in se je počutil dobrodošlega. Prijatelju so kasneje predstavili redna misijonarja, ki sta ga učila lekcije. Ali si lahko predstavljate, kako radosten je bil Clive, ko ga je nekaj tednov kasneje prijatelj vprašal, če bi ga krstil? To prošnjo je vesel sprejel!

To je bila fotografija, ki sem jo videl tisti dan, zaradi katere sem se v srcu razveselil.

Jezus je učil: »In če bo tako, da bosta vse svoje dni delala, klicoč to ljudstvo h kesanju, in mi pripeljala eno samo dušo, kako velika bo vajina radost nad njim v kraljestvu mojega Očeta!«[1]

Clive je to radost občutil zato, ker je sledil namigom področnega predsedstva in prijatelja povabil v cerkev. Čeprav se je z njim že velikokrat pogovarjal o evangeliju in mu dal Mormonovo knjigo - vse to so bile lepe stvari - pa je pravo radost doživel, ko je sledil navdihu Duha in tisto povabilo izrekel. Povabilo samo je bilo tako pomembno in potrebno, ker brez slednjega njegov prijatelj morda nikoli ne bi prišel v cerkev in se nazadnje morda nikoli ne bi spreobrnil v evangelij Jezusa Kristusa.

Prepričan sem, da je navdihnjeno povabilo, ki smo ga vsi prejeli - »Pripeljite prijatelja k Jezusu« - tisto, ki mu lahko vsi sledimo in ga v življenju udejanjamo. Clive je eden od številnih primerov, ki pričujejo o radosti, ki izhaja it tega, če nekoga povabimo. Takšne primere sem videl in jih doživel.

Da bi vsak od nas iskal navdih, da bi prepoznali, katere prijatelje lahko povabimo! In da bi imeli vero ter se zavezali, da bomo stvari izpeljali in izrekli povabilo, zato da bomo to radost izkusili tudi sami!