Vizija severnoevropskega področja je povabiti vsakogar, naj Odrešenika in svete uredbe postavi v središče svojega življenja in naj radostno živi v skladu z evangelijem Jezusa Kristusa.
Nekega septembrskega dne sva z ženo ter predsednikom in matrono helsinškega templja na Finskem odpotovala v Rigo v Latviji na skupno baltsko konferenco, ki jo je vodil predsednik Christofferson. Z letališča smo se s taksijem odpeljali do mestnega središča. Naš voznik, ki ga bom imenoval Marek, je navil glasbo precej na glas. Tiho sem ga vprašal o mestu. Utišal je radio in začeli smo se pogovarjati. Marek je vprašal: »Zakaj ste prišli v Rigo?«
Povedal sem mu, da bom v nedeljo imel govor v cerkvi, kjer bo govoril tudi predsednik Christofferson, eden od živih apostolov našega časa. Dal sem mu naslov cerkve, ki ga je na telefonu vnesel v zemljevid in ga povabil, naj se nam v nedeljo pridruži. Vljudno je odklonil in rekel, da mora pokositi trato. Predlagal sem mu, da bom v soboto poslal dva mlada misijonarja, da mu pokosita travo, če pride v nedeljo v cerkev. Vseeno je odklonil in dejal, da ne želi, da bi mu drugi služili. Vprašal sem ga po njegovem verskem prepričanju in izvedel, da ima družino, ženo in dva otroka, da verjamejo v Boga in Kristusa in si prizadevajo živeti dobro življenje, vendar v cerkev ne hodijo pogosto. Poudaril sem, da je naša cerkev za vso družino, in ga povabil, naj v nedeljo pripelje vse družinske člane. Še vedno je okleval in ni želel ničesar obljubiti, vendar je dejal, da bo o tem razmislil. Izročil sem mu vizitko s svojo telefonsko številko, e-naslovom in cerkvenim spletnim naslovom. Povabil sem ga in mu povedal, da spoštujem njegovo svobodno voljo.
V nedeljo, preden so se začeli sestanki, sem gledal naokrog, da bi našel svojega novega prijatelja, a ga nisem našel nikjer. Podal sem govor in se osredotočil na poslušanje govorov drugih. Med vmesno hvalnico sem med občinstvom opazil Mareka. Pomagal sem mu v pozdrav in pomahal mi je nazaj. Po sestanku sva se sestala in od predsednika Christoffersona sem dobil dovoljenje, da mu predstavim Mareka. V trenutku, ki je sledil, sta starešina Aidukaitis in predsednik Christofferson Mareku podarila Mormonovo knjigo v latvijskem jeziku, on pa je slišal apostolsko pričevanje o njeni verodostojnosti. Predsednik misijona je predstavil lokalna misijonarja, ki sta Mareku dala svoje kontaktne podatke in izrazila željo, da bi se z njim pogovorila kasneje. Povabili smo ga in vsak od nas je šel svojo pot.
Kaj se lahko naučimo iz tega? Ljudi imejte radi, povejte jim svoje izkušnje in jih radostno povabite, naj se približajo Odrešeniku. Redko imamo priložnost, da bi ljudi povabili na srečanje z apostolom, vendar lahko izkoristimo vsako priložnost na poti v cerkev – ko nas nekdo vpraša, kam gremo – tako, da mu radostno povemo, kam smo namenjeni, in povabimo prijatelje, naj se nam pridružijo.
Odrešenik je Petra in Andreja osebno povabil: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«¹ Tri leta kasneje je apostolom rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«² To isto povabilo še vedno velja.
Gospod je v naših dneh učil: »Odprita usta in napolnjena bodo in postala bosta prav kakor Nefi od starodavnih, ki je potoval iz Jeruzalema v puščavo. Da, odprita usta in se ne zadržujta in na hrbtu bosta otovorjena s snopi, kajti glejta, z vama sem.«³
Ni se nam treba bati odzivov drugih, ampak zaupati, da je Gospod z nami: »Vselej odpri usta za mojo stvar, ne boječ se, kaj lahko naredi človek, kajti s teboj sem.«⁴ »K meni se ozirajta v vsaki misli; ne dvomita, ne bojta se.«⁵
Naša dolžnost je, da po svojih najboljših močeh živimo v skladu s Kristusovim evangelijem – to je eden najboljših načinov, kako ljudi povabiti, naj pridejo h Kristusu. Sveti Duh pričuje, da Bog in Jezus Kristus živita; evangelijski blagoslovi in uredbe so na voljo vsem ljudem. Odrešenikovo poslanstvo je, da zdravi in omogoči, da se za vsakega od nas opravi odrešenjsko in povzdignjenjsko delo – za vsakega posebej.
»Zato, dragi ljubljeni bratje, vedro delajmo vse, kar je v naši moči; in da bi potem stali mirno z največjo gotovostjo, da bomo videli Božjo odrešitev in da se bo njegova roka razodela.«⁶
Pogumno pričujmo, ko si prizadevamo napredovati po poti zavez in po svoji poti učenca. Predsednik Russell M. Nelson je vsakega od nas spodbudil, naj pred Bogom okrepimo samozavest: »Ko si marljivo prizadevamo, da bi bili v življenju vedno dobrotljivi in krepostni, se bomo bolj samozavestno približali Bogu. Vabim vas, da naredite načrtne korake, da si boste okrepili samozavest pred Gospodom. Če bomo pred nebeškega Očeta prišli z večjo samozavestjo, bomo bolj radostni in bomo bolj verovali v Jezusa Kristusa. Začeli bomo doživljati duhovno moč, ki presega naše največje upe.«⁷
1Matej 4:18–19.
2Marko 16:15.
3Nauk in zaveze 33:8–9.
4Nauk in zaveze 30:11.
5Nauk in zaveze 6:36.
6Nauk in zaveze 123:17.
7Russell M. Nelson, »Samozavest v Božji navzočnosti«, generalna konferenca, april 2025.