Odpuščanje, ki nam ga priporoča Bog, je sijajno in pomirjujoče, celo osvobajajoče in spodbudno. To nima nobene zveze s stiskanjem zob in požiranjem zla, ki smo ga pretrpeli, niti z uprizorjeno velikodušnostjo. Pravo odpuščanje nam odpira pogled, tako da lahko prepoznamo in cenimo načrt, ki ga ima Bog prav za nas.
Jakobovi sinovi so Jožefa sprva nameravali ubiti,1 a so ga namesto tega vrgli v prazno jamo2 in ga nato zaradi pohlepa za dobičkom3 prodali v suženjstvo. V Egiptu so ga zaradi njegovih moralnih meril vrgli v ječo.4 Ali to ni bil dovolj dober razlog, da bi Jožef postal zagrenjen?
Jožefa so iz ječe izpustili, ker je pretolmačil faraonove sanje o sedmih letih obilja, ki jim je sledilo sedem let lakote.5 V sedmih letih obilja je shranil ogromne količine žita.6 V sedmih letih lakote je »[l]akota /…/ nastala po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo dovolj kruha«.7 Oče Jakob je svoje sinove poslal v Egipt, da bi kupili žito, da bi preživeli in da ne bi umrli. Potem ko so sklenili nakup, je Jožef denar spravil nazaj v vreče bratov.9 Ko so žito kupili naslednjič, so bratje hoteli plačati kupnino za prvi nakup žita. A Jožef jih je prehitel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.«10 Jožefu je na dramatičen način v Egipt uspelo pripeljati vso njegovo družino. Bratom se je v solzah razkril: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju. /…/ Tako me torej niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil faraonu za očeta in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za vladarja vse egiptovske dežele.«11 Jožef je odtlej radodarno skrbel za svojo širšo družino. Potem ko je njihov oče Jakob umrl, so se bratje zbali, da se jim bo maščeval, in so ga prosili za odpuščanje: »[O]dpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta! Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal. /…/ Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.«12
Za Jožefa je bilo odpuščanje radost: Če ga bratje ne bi prodali v suženjstvo v Egipt, ne bi nikoli šel po vsej egiptovski deželi; z zalogami žita ne bi mogel rešiti življenj na tisoče ljudem. Ko so njegovi bratje želeli plačati za žito, ni sprejel denarja, temveč je srečanje z brati imel za nebeško plačilo. Niti zaslug za skrivno vrnitev denarja si ni pripisal, temveč je pojasnil, da je to Božje darilo njegovim bratom. Ko se jim je razodel, jim je razložil in izrazil hvaležnost za Božji načrt in naloge, ki so mu bile zaupane.13 Zato svojim bratom ni zameril krutega vedenja. To je videl kot vrata, skozi katera bi bil lahko blagoslov svoji družini in na tisoče drugim ljudem.14 Jožef ni nikoli opustil svojega pogleda. Tudi po smrti očeta Jakoba je svojim bratom ponovno potrdil, da mu je Bog s tem dal priložnost, da blagoslovi veliko ljudi, čeprav so ravnali z zlobnimi nameni.
Ta zorni kot nikakor ni namenjen opravičevanju, trivializaciji ali celo podpiranju zla. Vendar je osvobajajoče, ko Boga povabimo v svoje preizkušnje in mu damo priložnost, da bo blagoslov za druge skozi našo bolečino. Poskusite. To naj bo vaša zavestna odločitev. Vredno je.
1 1Mojzes 37:17–21.
2 1 Mojzes 37:24.
3 1Mojzes 37:26.
4 1Mojzes 39:8–20.
5 1Mojzes 41:29-30.
6 1 Mojzes 41:49.
7 1Mojzes 41:54.
8 1Mojzes 42:2.
9 1Mojzes 42:25.
10 1Mojzes 43:23.
11 1Mojzes 45:4–8.
12 1Mojzes 50:15–20.
13 Primerjajte Nauk in zaveze 59:21.
14 Primerjajte Mojzes 5:11.