V Zwickauvu v Nemčiji je tiho, odmaknjeno zatočišče, kjer rastejo potonike, tulipani, narcise, perunike in modre hijacinte. Pot iz rdečih opek se vije po sveže pokošenih zelenicah, v sencah pod drevesnimi krošnjami so klopce in ob robovih cvetličnih korit, ki so enake barve kot opeke.
Vrtov ne oblikujejo krajinski arhitekti, sajenje, pletev in obrezovanje pa dejansko opravlja zgolj dvoje rok: te od Siegfrieda in Erike Müller, ki sta oba člana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. To zatočišče so tla kapele Cerkve, vrtovi in zgradba za bogoslužje pa vse bolj postajajo kraj, kjer se zbirajo ljudje iz vse skupnosti.
»Leta 2002 me je škof prosil, če bi bil pripravljen skrbeti za okolico kapele v Zwickauvu, ker je zanjo dotlej skrbel sam,« je dejal Siegfried. »Ko sem odraščal, smo doma imeli vrt in to je nekaj, kar mi je bilo vedno všeč.«
Müllerjeva sta to prošnjo sprejela z zadovoljstvom in odtlej skrbita za okolico zgradbe za bogoslužje.
Siegfried in Erika sta se srečala v Bernburgu leta 1957, začela hoditi in se poročila leta 1958 ter stopila na skupno pot pod budnim očesom Nemške demokratične republike.
Člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ki so živeli za železno zaveso, so bili nadzorovani. Oznanjevanje je bilo prepovedano in verskega gradiva se ni smelo razdeljevati. Cerkev je nekaj časa vsak teden redno poročala o prihajajočih bogoslužjih in dejavnostih; uradni žig in podpis sta svetim iz poslednjih dni omogočila, da so z delom nadaljevali.
Müllerjeva sta naredila, kar sta lahko, in vestno kopirala verske priročnike, ki jih je Siegfried, bivši predsednik misijonskega okrožja, dostavljal misijonskim oddelčnim voditeljem po vsej Vzhodni Nemčiji.
Danes ponovno pridobljene verske svoboščine pospešujejo rast in vključenost Cerkve v Zwickauvu. Müllerjev sin Jörg je škof v oddelku Zwickau in nadzoruje številne cerkvene dejavnosti, vključno s priljubljeno telovadbo, ki poteka v prvem nadstropju zgradbe za bogoslužje.
»Hiša je odprta vsakomur,« je dejal Jörg. »Na telovadbo pridejo ljudje različnih družbenih slojev, verstev in kultur. Sosedje se pridejo igrat na trato. V oddelku je tudi veliko drugih dejavnosti - glasbeni dogodki, dejavnosti Društva za pomoč, koncerti skupin, super sobote - in pogosto se jih udeležijo novi obiskovalci in prijatelji.«
Za mlade, stare in tiste vmes - v kapeli Zwickau je nekaj za vsakogar. Skupina mladih odraslih svetih iz poslednjih dni iz okolice se vsak četrtek zbere na inštitutu,« pri uri, kjer se učijo in pogovarjajo o svojih verskih prepričanjih.
Müllerjeva se zaradi vseh teh dejavnosti večkrat na teden vrneta v kapelo, da preverita, kaj se dogaja.
»To delava, ker imava rada Gospoda,« je dejala Erika.
»Ta hiša je posvečena Gospodu,« je dodal Siegfried. »Če bi prišel, si želim, da bi bil zadovoljen in da bi se tu počutil prijetno.«
Siegfried svoje delo pogosto zaključi tako, da potrka na sinova vrata.
»Ko se iz cerkve vrne domov, potrka in reče: ‘Sedaj Gospod lahko pride,’« je še povedal Jörg. »Tega trkanja se zelo razveselim.«