Misijonarji so služili kot prevajalci, zapisnikarji, vratarji in pometači. Opravljali so tudi različne naloge, na primer, da so menjavali plastenke pri avtomatih za vodo, postavljali baldahine, podarjali nasmeh, nudili pomoč in izrekali dobrodošlico.
Misijonarji so se od drugih prostovoljcev razlikovali in obiskovalce spodbujali, naj jih vprašajo, zakaj na služenje od doma odidejo na lastne stroške. Starešina Densley je rekel, da so opazovalci z vsega sveta z veseljem vadili svoje znanje angleščine in so presenečeno ugotovili, kako misijonarji tekoče govorijo srbsko.
Dokazali so, da so zanesljivi in zmožni, ter s tem pritegnili pozornost voditeljev olimpijskega moštva, ki so veliko misijonarjev spoznali osebno. Ljudje so opazili, kako se mormonski misijonarji razlikujejo od ostalih prostovoljcev. Pogosto so omenjali, kako so veseli, ko gledajo njihove nasmejane in vesele obraze.
Neka mlada ženska iz Rusije se je ob pogledu na misijonarske tablice razveselila. Bila je na izmenjavi študentov v Idahu, kjer je živela pri družini svetih iz poslednjih dni, katere oče je bil škof. Vsako nedeljo je šla z misijonarji v Cerkev.
Podarili so nekaj Mormonovih knjig. Neka mlada ženska je vprašala, če lahko pride na cerkvene sestanke.
Misijonarjem v Srbiji se zdi, da z ljudmi na cesti težko navežejo pogovor in da to redko kdaj prinaša rezultate. Le malo ljudi se ustavi, da bi slišali evangelij.
»Kako osvežujoča sprememba je, da nas ljudje sprašujejo po evangelijskem sporočilu,« je dejal starešina Densley.
Misijonarjem so univerzitetne olimpijske igre 2009 nudile priložnosti, da so razglašali evangelij in seme evangelija posadili v srce ljudi z vsega sveta, in sicer na način, ki ga ne doživijo prav pogosto.